"Delo gorskega reševalca sčasoma postane način življenja"

Zgodovina organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji sega že v leto 1912, ko je bila v Kranjski Gori ustanovljena gorska reševalna služba pod okriljem takratnega Slovenskega planinskega društva. Po številnih organizacijskih spremembah, Gorska reševalna zveza Slovenije (GRZS) od leta 2006 deluje kot samostojna zveza društev, danes združuje 800 gorskih reševalcev, od tega 600 aktivnih, predseduje pa ji Janez Rozman.

Rozman, sicer član društva GRZS Bohinj, zaposlen v podjetju Acroni na Jesenicah, je v vrste gorskih reševalcev stopil leta 1995, po nesreči med vzponom na Grossvenediger, v kateri je padel v ledeniško razpoko. Ko si je fizično in psihično opomogel, je sklenil, da se bo vključil v vrste gorskih reševalcev ter pomagal osebam, ki potrebujejo pomoč.

Gorsko reševanje kot način življenja

Delo gorskega reševalca je prostovoljno in zahteva veliko požrtvovalnosti in odrekanja. Dober gorski reševalec mora po besedah Rozmana biti v prvi vrsti usposobljen za delo, hkrati pa mora biti pripravljen žrtvovati svoj prosti čas za opravljanje tega dela, pri čemer je potrebnega tudi veliko razumevanja in potrpljenja s strani njihovih družin, pa tudi delodajalcev.

"Gorski reševalec mora biti pripravljen žrtvovati se za marsikatero uro, dan prostega časa ali dopust. Sčasoma to postane način življenja in na to mora biti pripravljen. Ko se človek enkrat odloči za ta delo, rešitve ni več."

Eden od pomembnih izzivov, s katerimi se na zvezi soočajo, je ohranjanje prostovoljstva, ureditev statusa gorskih reševalcev in s tem ureditev pogojev za normalno delo gorskih reševalcev na območju cele Slovenije. "Tu mislim na zakonsko ureditev razmer, s katero bi pridobili na stabilnosti delovanja in omogočili normalno financiranje naše službe," je pojasnil Rozman.

Število nesreč se povečuje

Število intervencij gorskih reševalcev po besedah Rozmana iz leta v leto narašča. Lani so opravili 537 intervencij, v katerih je sodelovalo 4400 reševalcev, ki so za to porabili približno 15.600 reševalnih ur. Približno 70 odstotkov intervencij opravijo v poletnem času, ko je turistična sezona na vrhuncu ter obisk gora največji.

Samo v letošnjem letu pa so reševalci posredovali že več kot 158-krat, od tega največ v Tolminu (27) ter Bohinju (25). Do današnjega dne so v letu 2019 zabeležili že več kot 150 ponesrečencev, od tega je bilo več kot 10 smrtnih primerov. V lanskem letu je bilo v omenjenih 537 nesrečah udeleženih več kot 570 ljudi.

Potek reševanja in priprave

Kadar pride do nesreče v gorah, gorske reševalce kontaktira Center za obveščanje RS, v Bohinju, kjer prostovoljno delo gorskega reševalca opravlja Rozman, je to regijski center v Kranju. Center reševalce obvesti o vrsti in kraju nesreče, če je to le mogoče, pa vzpostavijo še konferenčno zvezo s klicateljem, da pridobijo dodatne informacije o lokaciji, vremenskih razmerah, vrstah poškodbe in udeležencih nesreče.

Poleg helikopterske posadke se aktivira tudi ekipa za klasično reševanje, ki nemudoma odide na kraj dogodka. Prek pozivnikov aktivirajo ekipo, ki v najkrajšem možnem času odide na kraj dogodka.

Reševalci so po besedah Rozmana na reševanje pripravljeni 24 ur na dan. Da so dobro pripravljeni, pa morajo skrbeti za dobro fizično pripravljenost. Pred poletno in zimsko sezono utrjujejo znanje na vajah, organiziranih v okviru GRZS in društev. Minuli teden so imeli v Bohinju 4. usposabljanje v letošnjem letu, da bodo lahko sezono pričakali pripravljeni na akcijo, pa jih čakajo še najmanj tri, je povedal Rozman.

Največje breme je občutek odgovornosti

Največji izziv za Rozmana predstavlja to, da poskrbi, da je moštvo organizirano, da so čim hitreje pri ponesrečencu in da ga čim hitreje oskrbijo in preskrbljenega čim hitreje predajo v nadaljnjo oskrbo. Največje breme pri tem pa je občutek odgovornosti za izvedbo tega dela, za usposobljenost ekipe ter za morebitne posledice, ki so lahko nepredvidljive.

Problem so turistični oglasi s pomanjkljivimi informacijami

Po mnenju Rozmana je odnos obiskovalcev gora, predvsem tistih rednih, dober, kultura obiskovanja gora pa je na razmeroma visoki ravni. Po drugi strani pa s turistično priljubljenostjo slovenskih gora narašča tudi število turistov, ki v gore prihajajo nepripravljeni.

Ena od težav so po besedah Rozmana turistične organizacije, ki oglašujejo možnosti za preživetje prostega časa v tem okolju, pri tem pa navajajo pomanjkljive podatke o možnih nevarnostih, s katerimi se lahko srečujejo v tem okolju.

Vzroki za nesreče

Vzroki za pogoste nesreče so po besedah Rozmana splet različnih okoliščin. Če se pohodniki gibljejo v bolj zahtevnem terenu, je verjetnost poškodb večja, nesreče so povezane tudi z bolezenskimi stanji, pa tudi neizkušenostjo, nepripravljenostjo na turo in nepoznavanjem terena.

Nesreče, v katerih je potrebno posredovanje gorskih reševalcev, pa niso omejene le na gorske nesreče. Gorski reševalci posredujejo tudi v nesrečah pri adrenalinskih športih, predvsem pri padalcih, nesrečah v kanjonih, na smučiščih in žičniških napravah, rešujejo pa tudi domače živali. Znanje, izkušnje in sposobnost improviziranja jim omogočajo, da pomagajo tudi pri nenavadnih in zahtevnih reševanjih v dolini, kot je nedavno reševanje v zvoniku cerkve v Jereki.

Pohodniki naj se v gore odpravijo pripravljeni

Rozman pohodnikom svetuje, da se pri obiskovanju gora zavedajo svojih meja in zmožnosti, da so primerno pripravljeni in opremljeni, pri čemer je pomembno, da znajo to opremo tudi uporabljati. Na pot naj se ne odpravljajo sami, ampak naj si pomoč poiščejo v vodniku ali izkušenemu gorniku oz. hribovskemu prijatelju. Na ta način bo tura veliko bolj zanimiva in dlje časa bo ostala v spominu, kot če se srečujemo z nepredvidenim situacijami in težavami.

Številka 112 za klic na pomoč po vsej EU

Kjerkoli v Evropski uniji potrebujemo nujno pomoč, lahko s stacionarnega, mobilnega ali javnega telefona brezplačno pokličemo številko 112. Ta že od leta 1991 omogoča neposredno zvezo z reševalnimi službami - policijo, reševalno postajo ali gasilci. V najbolj odzivnih državah, med njimi je tudi Slovenija, na 90 odstotkov klicev odgovorijo v desetih sekundah.

Države članice poleg številke 112 uporabljajo tudi nacionalne številke za klic v sili, a je številka 112 edina, na katero je mogoče poklicati službo za nujno pomoč v vseh državah EU. Številka se uporablja tudi v nekaterih državah zunaj EU, denimo v Švici in Južni Afriki.

Številka za klic v sili ima tudi svoj evropski dan, ki ga vsako leto obeležujemo 11. februarja.

Kot kaže poročilo, ki ga je ob tem dnevu letos objavila Evropska komisija, je bilo lani v EU na številko 112 zabeleženih 140 milijonov klicev, kar je bila skoraj polovica vseh klicev v sili. Poročilo tudi kaže, da število klicev na številko 112 vsako leto narašča; glede na leto 2017 je npr. naraslo za pet odstotkov, pri čemer pa je število vseh klicev v sili upadlo za 2,5 odstotka. 73 odstotkov klicev je opravljenih z mobilnih telefonov.