Tavčarjeva iz Tax-Fin-Lex za STA: Če bi se vsi trudili za svoj ugled, težav ne bi bilo

V zadnjih mesecih je vprašanje pravne države zelo visoko na dnevnem redu javnih razprav. Kako vi ocenjujete stanje slovenske pravne države?

V preteklih letih je utrpela toliko škode, da bo trajalo kar nekaj časa, da se zaupanje vanjo povrne. Največjo škodo je pravni državi povzročilo to, da evidentni kršitelji zakonodaje niso bili pravočasno v postopku, ko pa so se ti začeli, do epiloga ni prišlo pravočasno.

Ljudje imajo določeno mero potrpljenja, a v nedogled ne gre. Če tako vidni primeri kršitev ne dobijo zaključka, ob tem pa obstaja občutek, da se pri manjših prekrških ali kaznivih dejanjih pravna država odzove veliko hitreje, potem imamo težavo.

Upam in verjamem, da bo nova vlada na tem področju uspela popraviti škodo, ki je nastajala več let. Prvi koraki so spodbudni. Če ni pravne varnosti za slehernega državljana, potem je pravna država namreč na izpitu padla, zaupanje pa je podrto.

Delite torej mnenje, da je delujoča pravna država eden od temeljev za uspeh prizadevanj na drugih področjih?

Nedvomno. To je osnova za vse delovanje družbe in države, tako na čisto medčloveški ravni kot pri gospodarski aktivnosti in privabljanju tujih vlagateljev.

Kje pa so po vašem mnenju največje pomanjkljivosti pravno-zakonodajnega okvira v Sloveniji?

Zakonodajni okvir je sam po sebi v redu, a večja težava je v izvajanju zakonodaje. Tudi ko mi vsakodnevno na našem portalu Tax-Fin-Lex beležimo spremembe zakonodaje, vidimo, da gre v Sloveniji za prenormiranost in prepogosto spreminjanje temeljnih zakonov. Poleg tega gre pa pri večini sprememb za manjše popravke.

Temeljni zakoni, na primer na davčnem področju, bi se morali spreminjati enkrat v nekaj letih. Tako bi dobili določeno stabilnost in predvidljivost, vsi tisti, ki se jih zakonodaja tiče, pa bi jo tudi lažje izvajali.

Na današnji dan v Sloveniji na primer velja 797 zakonov in prek 18.000 podzakonskih aktov, v povprečju doživijo okoli 100 sprememb na mesec. To je veliko. Z informacijami na našem portalu sicer pokrivamo tri ključne segmente - davčne, finančne in pravne informacije, na enem mestu več kot 400.000 dokumentov.

Še naprej neuresničena naloga je debirokratizacija Slovenije. Kje vidite tista glavna zakonodajna področja, ki bi jih bilo treba poenostaviti in narediti bolj življenjska?

Začela bi z delovno zakonodajo, saj je ta osnova za lažje zaposlovanje in odpuščanje delavcev. Tu ne gre za neko zaroto proti delavcem, saj dobra podjetja dobrih zaposlenih ne bodo odpuščala kar tako. Gre le za prožnost, s katero bi podjetja lažje skrbela za svojo dobičkonosnost.

Tu je še področje gradbenih dovoljenj, kjer je prostor za poenostavitve velik. Pri davkih pa bi bilo sivo ekonomijo bolje v večji meri preganjati s spodbudami za plačevanje davkov in prijavljanje dejavnosti ter manj s kaznovalno politiko.

Na strani javne porabe pa vidim zelo veliko potencialnih prihrankov pri javnih naročilih, ki predstavljajo skoraj polovico proračunskih izdatkov oz. malo manj kot štiri milijarde evrov. Približno polovica javnih naročil odpade na investicije, 30 odstotkov na medicinsko opremo, ostalo pa na potrošni material.

Tu je težav ogromno. Država sploh nima strategije javnih naročil, postopki so zapleteni in zamudni. Že samo z desetodstotnimi prihranki bi lahko prišli do zajetne količine denarja, tako da ne bi bilo treba udarjati po javnem sektorju.

Največji izziv za vlado pa vidim v povečanju učinkovitosti procesov v javni upravi, kjer se prav tako skrivajo veliki prihranki. Gre za to, da so ljudje pravilno zaposleni, torej da se ve, kaj naj kdo dela in kako hitro naj to naredi.

Zakaj nihče v to jabolko ne želi ugrizniti? Pameten in pregleden sistem dela z jasnimi cilji bi pomenil najmanj deset odstotkov, če ne celo 20 odstotkov manj potreb po zaposlenih v administrativnem delu javnega sektorja.

A tudi tu potrebujemo dobre zaposlene, zato nima smisla, da dajemo vsem razmeroma nizke plače in jih potem še znižujemo. Raje sem za to, da se na podlagi jasnih ciljev dela poslovimo od tistih zaposlenih, ki jih ne potrebujemo.

Kakšne spremembe predlagate na najbolj izpostavljenih področjih, kot so javna naročila, insolvenčna in delovna zakonodaja ter davčni sistem?

Pri javnem naročanju se zavzemam za poenostavitve, s katerimi bi omejili število revizijskih zahtevkov, konkurenco med ponudniki pa naredili bolj pregledno. Ko gre za vprašanje najnižje cene, ta že zdaj ni absolutno merilo pri izboru in tudi ne sme biti. A naročniki morajo znati merila oblikovati v prave razpisne pogoje, da dobijo res najboljšega ponudnika.

Od blizu sem videla na primer avstrijski sistem. Oni so se najprej lotili naročil za potrošni material. Vzpostavili so predkvalifikacijski postopek, v katerega se prijavijo zainteresirani ponudniki. Ko pride do javnega naročila, se tekmeci zgolj spopadejo s ceno in revizij v takšnem dinamičnem sistemu ni. Pri medicinski opremi je to že bistveno težje, še težje pa pri investicijah.

Tu bo treba najti druge rešitve, kot sta recimo odprti postopek javnih naročil ali sistem elektronskega naročanja v predhodni fazi. Slovenija bo morala najti mehanizem, ki je zanjo najbolj primeren.

Gre za velik izziv. Pri urejanju področja javnih naročil je potrebno veliko znanja. Tu so še vprašanja raznih lobističnih vplivov in težava naše majhnosti, zaradi katerih so ti izzivi še večji. A vseeno sem prepričana, da je ta problem rešljiv.

Pri insolvenčni zakonodaji se mi zdi po drugi stvari nespametno, da pri osebnih stečajih plačujemo upravitelje za vodenje stečaja, čeprav je jasno, da premoženja za poplačilo upnikov ni. Menim, da bi morali pogledati dobre prakse bližnjih držav in tam bi našli enostavnejše rešitve. Je bilo pa prav to področje do zdaj pogosto tarča različnih elit, ki so s temi postopki služile.

Tudi pri ukrepih za spodbujanje gospodarstva bi se lahko zgledovali po primerih v naši bližini, na primer v Avstriji. Če prevzamemo nekaj teh enostavnejših rešitev, potem imamo velike priložnosti za razvoj.

Plačilna disciplina in dolgotrajno reševanje pogodbenih sporov sta prav tako cokla hitrejšemu gospodarskemu okrevanju in se izpostavljata kot težava v poslovnem okolju. Kje vidite rešitve na tem področju? Je vse moč rešiti z zakonskimi prijemi ali gre tudi za vprašanje poslovne kulture v Sloveniji?

Zagotovo, pa tudi za negovanje ugleda in vse vrednote, ki so se v Sloveniji izgubile in jih moramo povrniti nazaj. Če jih ne bomo, ne moremo normalno delati. Kdor sprejme obveznost, za katero ve, da je ne bo mogel pokriti, mora to najprej razčistiti sam s sabo. Tukaj ti ne more pomagati nobena zakonodaja. To je stvar osebne integritete, morale, etike in nenazadnje ugleda.

Sama menim, da je to najvišja možna kategorija, zato na našem portalu že devet let izbiramo ugledne strokovnjake z davčnega, finančnega in pravnega področja. To ni naključje. Ugled se mi zdi tista ključna vrednota. Če bi se vsi trudili za svoj ugled, ne bi imeli na nobenem področju težav.

Če se midva nekaj dogovoriva in si seževa v roke, je to dovolj. Ni treba, da imava papir. Zakaj podpišemo pogodbo? Če bo šlo kaj narobe. Če gre dobro, ne potrebujemo papirja. Velja beseda, velja najin dogovor, osebna zaveza. To je ključno. Če se zavez ne držiš, te poslovno okolje hitro izloči. Slab glas se hitro razširi, kar je prav.

V politiki pa žal ni tako. Tam so obljube marsikdaj dane kar tako. Upam, da bo zdaj drugače. Politika mora dati zgled.

V tej luči me veseli, da je bil predsednik vlade Miro Cerar pri nas trikrat zapored v zadnjih letih izbran za najuglednejšega pravnika. Izbrali so ga uporabniki našega portala. Teh je okoli 25.000 in predstavljajo strokovnjake na številnih področjih. Naša izbira se je potrdila tudi na volitvah.

Je zakonodajno-poslovno okolje v Sloveniji res tako slabo, kot kažejo uvrstitve Slovenije na lestvice konkurenčnosti, ali gre tu vendarle tudi za nekatere subjektivne dejavnike, kot sta pesimizem in zelo velika samokritičnost?

Seveda, naš negativizem je strašen. Preveč smo samokritični. Ne dovolimo si biti uspešni. Pa kaj potem, če propade nek podjetnik, ki dela pošteno. Pustimo ob strani tiste, ki to počnejo z goljufijo. Nič hudega ni, če ne uspe poštenemu podjetniku. Tvegal je, in če ne bo šlo prvič, bo šlo drugič.

Poglejte ZDA, kjer ljudi spodbujajo, tudi če propadejo. Mi smo po svoje perfekcionisti, po svoje melanholiki, najhujša lastnost pa je naša zavist. Ko nam bo to uspelo premagati, potem bomo zares zmagali.

Vse ostalo pa imamo. Imamo zelo dobro izobražene in delovne ljudi. To je osnova. Manjkajo pa nam samozavest, pogum, komunikacijske sposobnosti in vse lastnosti, ki bi navzven utrdile naš ugled.

Potrebujemo fasado in dobro vsebino. Oboje mora biti. Škoda je, da imamo Slovenci samo dobro vsebino, fasade pa si kdaj ne znamo nadeti. Že mlade je treba spodbujati, da nastopajo, da se znajo predstavljati, da znajo v podjetništvu tvegati, da uresničujejo svoje dobre ideje in da si - enostavno - upajo.

Ob vsem tem potrebujemo tudi pravo podporno okolje. Ne sme nas biti sram, če ustvarimo dobiček, a ga moramo doseči na pošten način. Institucije pravne države pa naj opravljajo svojo nalogo, če pride do nepravilnosti. Podjetnikov imamo res veliko in škoda je, da je veliko uspešnih z lestvice 100 najbogatejših odšlo v tujino.

A o vseh teh premikih ne smemo samo govoriti, ampak jih moramo izvesti. In tu spet nastane problem - izvedba. Ne vem, kaj je problem v javni upravi, zakaj gredo stvari prepočasi. Ali zato, ker so ljudje preslabo plačani, ker obstaja negativna kadrovska selekcija, ali ker jim je vseeno, saj petega v mesecu v vsakem primeru dobijo plačo?

Letos zopet podeljujete nagrade za najboljše strokovnjake na različnih področjih. Kaj opažate v javni razpravi v zakonodajnem okolju v zadnjem času? Se zavedanje javnosti o nujnosti sprememb krepi? Je pritisk javnosti dovolj velik, da bo končno prišlo do nekih sprememb?

Zavedanje zagotovo je. Kako hitro se bo kaj spremenilo, je pa drugo vprašanje. Kot sem rekla, se mi sama zakonodaja niti ne zdi tako kritična, ampak dajem večji poudarek na tistih temeljnih vrednotah, na katerih zakonodaja temelji. Na nas je, da se začnemo vesti v duhu zakona.

Smisel zakonodaje je v tem, da daje vsaj v nekem splošnem okviru spodbudno osnovo za ravnanje posameznikov in podjetij, da bodo v njej videli enostavnost, poštenost in transparentnost.