Invazivne tujerodne živalske vrste lahko resno škodujejo ravnovesju naravnega okolja

Zaposlena v Krajinskem parku Ljubljansko barje Ana Tratnik je za STA opomnila, da niso vse živali, ki jih je človek k nam prinesel z drugih območij, invazivne. "Po definiciji so tujerodne invazivne živalske vrste tiste, ki povzročajo škodo naši biotski pestrosti in škodijo naravnemu okolju, v katerem so prisotne," je pojasnila. Vnosi teh živali v naše okolje so po njenih besedah lahko namenski ali nenamerni: "Človek namensko v naravo spušča denimo določene ribolovne vrste, nenamerno pa lahko živali pridejo v naravo kot slepi potniki v tovoru ali hrani. Nekatere vrste, primerne za domače ljubljenčke, v naravo pridejo tudi tako, da jih ljudje tja izpustijo potem, ko se jih naveličajo."

Invazivne vrste živali na biotsko pestrost vplivajo na različne načine: "Lahko so plenilci domorodnih vrst, lahko so njihovi tekmeci za hrano ali za prostor, lahko pa so tudi prenašalci določenih bolezni, na katere domorodne vrste niso odporne." Na območju Ljubljanskega barja imajo največ težav s sončnim ostrižem, z okrasnimi gizdavkami in nutrijami.

Sončni ostriž

Gregor Lipovšek, prav tako zaposlen v barjanskem krajinskem parku, je dejal, da je sončni ostriž prišel v Evropo kot akvarijska ribica in bil nato izpuščen v naravo, zdaj pa se povečini širi, ko ribiči prenašajo ribe iz enega vodnega okolja v drugega. Je pa sončni ostriž predator, ki pleni ikre in mladice drugih rib, se hrani z žabjim mrestom ter pleni tudi žuželke, denimo ličinke kačjega pastirja. "S tem ima ta invazivna tujerodna riba neposreden vpliv na zavarovane vrste v tem okolju," je poudaril. Sončni ostriž lahko v toplejših južnoameriških vodah zraste tudi do 30 centimetrov, pri nas pa najdemo primerke, velike do deset centimetrov. Sogovornik opomni, da se ostriži razmnožujejo zelo hitro, že v prvem letu.

Konkretna problematika ribnikov v Dragi, ki se nahajajo znotraj Krajinskega parka Ljubljansko barje, je, da so večinoma pod vodnim dovoljenjem za rabo vode za ekstenzivno gojenje rib, kar pomeni, da zanje skrbijo imetniki teh dovoljenj, v treh, kjer ni tega, pa bodo že letos izvajali izlov sončnega ostriža s pomočjo pasti ali pa s praznjenjem ribnika v jeseni. Njihovo populacijo bodo tako vsaj nekoliko držali pod nadzorom.

Okrasna gizdavka

Na celotnem območju Ljubljanskega barja se v sklopu kohezijskega projekta PoLJUBA že izvaja izlov tujerodnih želv, ki so jih v naravo povečini izpustili ljudje potem, ko so se jih naveličali. Gre predvsem za akvarijske želve vrste okrasna gizdavka, med katerimi je najbolj znana rdečevratka. Vrste okrasnih gizdavk so sicer uvrščene na seznam invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo EU, in tako je njihov uvoz in prodaja že nekaj let prepovedan. A težava s tem ni rešena, saj v trgovinah še vedno ponujajo vrste želv, ki prihajajo iz Severne Amerike ali Azije. "Doslej smo po Sloveniji opazili že okoli devet tujerodnih vodnih akvarijskih vrst želv," je opomnil Lipovšek.

Na Ljubljanskem barju so te želve problematične predvsem zato, ker iz naravnega okolja izpodrivajo našo edino avtohtono vrsto želv celinskih voda - močvirsko sklednico. Tujerodne želve namreč z njo tekmujejo za življenjski prostor, mesta za sončenje in hrano, lahko pa so tudi prenašalci različnih bolezni, ki vplivajo na upad populacije močvirske sklednice. Nekatere tujerodne želve so lahko tudi plenilke drugih zavarovanih živalskih vrst, nekatere študije pa kažejo njihov neposreden vpliv na ekosisteme.

V sklopu projekta PoLJUBA, ki poteka med letoma 2018-2023, je na Ljubljanskem barju predvidena odstranitev vsaj 50 želv, doslej so jih odstranili več kot 40. Akcijski načrt, ki ga je pripravil Zavod RS za varstvo narave, sicer po besedah Lipovška predvideva tudi vzpostavitev zavetišča za v naravi ujete želve, ki bi jih lahko nato ponudili v posvojitev. "Ta rešitev vključuje še čipiranje v posvojitev danih živali, zato da bi se v primeru, ko se po nesreči ali nalašč želva ponovno znajde v naravi, s stroški ulova, ki niso majhni, bremenilo posvojitelja."

Dokler posvojitev tujerodne invazivne želve ni mogoča, pa je v Sloveniji zanje možna le evtanazija. "Uradnega zavetišča za želve namreč ni, ostala zavetišča pa teh živali ne jemljejo, ker nimajo ustreznih pogojev za plazilce. Težava je tudi v tem, da želve živijo zelo dolgo, tudi 20 do 30 let, in rastejo vse življenje. To, da lastniki želve potem, ko se jo po petih ali desetih letih naveličajo, izpustijo v naravo, pa nikakor ni rešitev. Ljudje si mislijo, da s tem žival vrnejo v naravno okolje, kjer ji bo dobro, a ni tako. Ker gre za invazivno vrsto, jo bo namreč prej ali slej kdo ujel, in bo na koncu končala pri veterinarju," je opozoril Lipovšek.

Nutrija

Tretja žival, s katero se ukvarjajo v parku, je nutrija, ki je vse bolj razširjena tudi v urbanih okoljih. Nutrija po besedah sogovornika prihaja iz Amerike, v Sloveniji pa se je začela pojavljati, ko so opustili farmsko rejo te živali, ki so jo prednostno uporabljali za krzno, je pa sicer tudi jedilna vrsta. Tako je za razliko od predhodno omenjenih živali nutrija lovna vrsta, ki jo lahko lovci streljajo vse leto. Ni pa sistemsko urejeno, kako se nadzoruje njeno številčnost oz. kdo naj ga nadzoruje.

Kot je pojasnil Lipovšek, lahko lovci nutrije lovijo na lovnih površinah, ki se ponavadi začnejo 50 metrov od zadnje hiše v naselju, v mestih pa je lov seveda prepovedan: "Tako nič ne naredimo s tem, da nutrije iztrebimo na določenem delu Ljubljanice, v mestu ob reki pa obstanejo populacije, ki jih ljudje, ker so prikupne, še načrtno hranijo. Iz teh lokacij se namreč nutrije lahko ponovno preselijo v naravno okolje."

Po besedah sogovornika nutrije na Ljubljanskem barju največ škode napravijo, ker kopljejo rove v brežine: "Barje je sistem jarkov, nutrije pa s kopanjem rovov v brežini povzročajo dodatno erozijo tal. Imajo pa nutrije tudi velik vpliv na večje vodne rastline - makrofite, s katerimi se prehranjujejo. Te rastline so skrivališča oziroma hrana za zavarovane vrste, hkrati ribe in dvoživke nanje odlagajo ikre ali mrest, pomembne so tudi za filtracijo vode." Prav tako nutrija povzroča škodo v kmetijstvu.

Za nutrije trenutno ni izdelanega načrta za iztrebljanje. Sicer so možnosti intervencije s streljanjem, kar pa v mestih "ni dovoljeno in niti ni primerno", ali pa "odstranitev z živolovkami, čemur sledi humana evtanazija". "Takih sistemov so se v tujini že poslužili in bili zelo uspešni," je dodal sogovornik.

V Sloveniji zakonodaja o invazivnih tujerodnih vrstah še v pripravi

Po besedah Lipovška je problematiko tujerodnih invazivnih vrst prepoznala tudi Evropska unija, ki je šele konec leta 2014 sprejela prvo uredbo za to področje. V to uredbo je trenutno vključenih 66 rastlinskih in živalskih vrst. V Sloveniji je tozadevna zakonodaja še v fazi priprave, so pa bili za določene vrste izvedeni akcijski načrti odstranjevanja, denimo za rdečevratko. Evropska komisija je Slovenijo skupaj s še 17 državami pozvala, naj začne izvajati različne določbe uredbe. "Tako v evropskem zelenem dogovoru kot v evropski strategiji za biotsko raznovrstnost do leta 2030 je poudarjeno, da je pomembno, da EU zaustavi izgubo biotske raznovrstnosti z ohranjanjem naravnih območij in povrnitvijo poškodovanih ekosistemov v dobro ekološko stanje," je pisalo v sporočilu za javnost.

Problematika tujerodnih vrst je resda sistemski problem, a se dotika tudi vsakega posameznika. Lipovšek je za konec ponovno opomnil, da izpuščanje domačih živali v naravo ni rešitev, v bistvu se s takšnim ravnanjem težava le še povečuje, hkrati pa gre za prelaganje odgovornosti za njeno odstranitev na nekoga drugega. In o tem velja osveščati javnost. Vsak izlov tujerodnih vrst nenazadnje predstavlja zmanjšanje finančnih sredstev, ki bi bila sicer lahko namenjena za izboljšanje stanja zavarovanih vrst.

Direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje Janez Kastelic je za konec dejal: "Pri invazivnih vrstah ni polovičarstva. Treba je biti zelo rigorozen. Seveda se pri odstranitvah živali vselej pojavljajo etične ali moralne dileme. A zmeraj pravim, da narava ni vselej lepa, ni ne etična in ne moralna. Gre za boj za preživetje. In če je opisano nesprejemljivo, se moramo kot družba odločiti, da se bo v prihodnje spreminjal tudi ekosistem."