Dušan Olaj: Če zmorem ironmana, potem zmorem tudi vsak poslovni izziv

Kot direktor Duola Olaj že skoraj tri desetletja bdi nad rastjo podjetja iz Brezovice, ki svoje napihljive hale prodaja v več kot 50 držav po vsem svetu. Tako resno kot upravljanje mednarodnega podjetja pa jemlje tudi triatlon, saj mu ta predstavlja način obvladovanja stresa in preizkušanja lastnih mej.

Kot je povedal, mu uspešno opravljena tekma Ironman vlije predvsem veliko samozavesti in zaupanja vase. Sam šport pa mu na mnoge, včasih tudi nepričakovane načine odpira vrata v poslovnem svetu.

V več kot sedmih letih v triatlonu je tekmoval na desetih polnih ironmanih, ki vključujejo 3,9 kilometra plavanja, 180 kilometrov kolesarjenja in 42 kilometrov teka, in 15 polovičnih ironmanih. Dva tedna nazaj je prečkal ciljno črto ironmana v Vichyju. Na naslednjem vzdržljivostnem izzivu bo sodeloval čez 10 dni v Kopru.

Kako ste začeli v triatlonu?

V mladosti sem bil strasten športnik. Svojo športno pot sem začel kot judoist, vendar sem zaradi poškodbe in posledične daljše rehabilitacije začel igrati šah. Ta me je spremljal skozi srednjo šolo in fakulteto, potem pa me je posel celega posrkal vase in dolgo ni bilo časa za kar koli. Okoli 40. leta pa sem začutil potrebo po tem, da moram začeti polniti baterije in dušo.

Začel sem s tekom. Sprva na kratke razdalje, zatem z malim maratonom in potem tudi maratonom. Odtekel sem vseh šest največjih maratonov sveta. Zatem sem si postavil cilj postaviti osebni rekord v maratonu, ga preteči pod 3:30. Ko sem to dosegel, sem se navdušil nad ultramaratoni in se udeležil nekaj prestižnih svetovnih ultramaratonskih preizkušenj, pretekel v kosu tudi že 100 milj, vendar mi je nekaj manjkalo, da bi vzljubil ta šport.

Slučajno sem v tem času spoznal triatlon. Ta mi je bil všeč iz preprostega razloga, ker nisem znal ne plavati in ne kolesariti. Tako sem si rekel, da bo to za lep čas izziv, ki mi lahko zapolni praznino.

Ko ste se naučili plavati in obvladali kolo, kaj vas je obdržalo v tem športu?

Triatlon je izrazito individualni šport. Jaz ravno zaradi naravne svojega dela, pogostih službenih poti, nisem mogel računati na igranje družabnih športov, kot so tenis ali nogomet, kjer se moraš usklajevati z drugimi za termin. Znal pa sem in tudi danes izkoristim vsako priložnost za tek, če sem na poti. In ko sem na poti, imam vedno s seboj poleg tekaških copat tudi plavalna očala in kopalke. Vedno se da najti bazen za plavanje kjerkoli na svetu si. Če le hočeš ...

Kar se kolesa tiče, izkoriščam vsako priložnost, da se ob koncu tedna odpeljem s kolesom na morje in nazaj. Če to počneš vsak teden, hitro nabereš potrebno kilometrino. Pravzaprav avto vedno manj poznam.

Zame je triatlon radirka za stres in ego. Če ga ne bi imel, verjetno tudi v poslu ne bi bil tako uspešen. Tisto, kar je najbolj pomembno, kar meni ta trenutek triatlon oziroma ironman daje, je zaupanje vase. Ko prideš v cilj in vidiš, kaj ti je uspelo, je to neverjeten občutek. To enostavno preneseš v posel - si rečeš, če sem zmogel ironmana, potem zmorem tudi ta poslovni izziv.

Sicer je res, da je časovno usklajevanje treningov in dela pri tako fizično napornem športu izjemno zahtevno. Zaradi vpetosti v mednarodno poslovanje in pogostih službenih poti velikokrat ne uspem trenirati. Povprečni udeleženec ironmana naj bi potreboval okoli 15 ur treninga na teden, jaz pridem do približno 6 do 7 ur treninga tedensko.

Kaj vam triatlon daje?

Marsikdo misli, da nam ironmanom manjka kakšen kolešček v glavi. Da pretiravamo in gremo prek vseh svojih meja. Jaz pa trdim, da ne. Ironmani preizkušamo svoje meje. Osebno si v življenju postavljam cilje, ki se drugim - kdaj pa kdaj tudi meni osebno - zdijo nedosegljivi. Pa so vendar obenem realni. Vse je v glavi. To spoznanje je najbolj pomembno, ker le tako lahko premikaš meje svojih sposobnosti.

Tek me je naučil potrpežljivosti skozi postopnost. Če vzamemo primer maratona. Veliko tekačev ima težave, da lahko preteče 10 kilometrov, tudi polovični maraton, celega pa ne. Seveda ne, če ga jemlješ kot razdaljo 42 kilometrov v enem kosu. Lahko ga pa vzameš kot 42 kosov po en kilometer.

Če imate prevelik problem, ta lahko velikokrat na prvi pogled deluje nerešljiv. Veliki problemi pa se rešujejo tako, da se jih razdeli na več malih problemov, ki jih lahko rešimo vsakega posebej. Med vrhunskim poslom in vrhunskim športom pravzaprav ni veliko razlike. V obeh primerih je treba biti odločen in vzdržljiv.

Rekreativni športniki imajo sicer pogosto težave s tem, da ne poznajo svojih meja in ne pazijo nase. A tisti bolj vztrajni se naučijo poslušati svoje telo. Skozi ves moj šport in delo sem prišel do točke, ko zelo dobro slišim in razumem svoje telo. Tudi zaradi tega sem se uspešno izognil poškodbam. Te so zaradi pretiravanja žal pogost spremljevalec rekreativcev.

Triatlon je čudovit tudi zaradi raznolikosti treningov. Ker gre za kombinacijo treh različnih športov, je ta to bistveno bolj hvaležno za telo kot samo tek, ki obremenjuje vedno iste sklepe.

Ali lahko triatlon pomaga s sklenitvijo poslov, kar denimo velja za športe, kot sta golf in tenis?

V triatlonu smo vsi ena velika družina. Ironman je šport, kjer imamo rekreativci možnost tekmovati ob boku najboljših tekmovalcev na svetu. Dana ti je možnost, da občutiš vso veličino tekme. Velja eno veliko spoštovanje med vsemi, ki smo kadar koli končali ironmana. Tu dosežena čas in mesto ne igrata nobene vloge.

Ironman mi je seveda pomagal tudi pri razvoju poznanstev. Do enega največjih poslov v življenju sem prišel pred leti ravno na tekmi Ironman v Celovcu, kjer sem dohitel Rusa in ga v ruščini ogovoril.

Vprašal sem ga, kako mu gre, in je rekel, da trpi. Enako tudi jaz, sem mu odgovoril in ga vprašal, kako se sooča s tem, in je rekel, da z razmišljanjem. Predvsem je razmišljal o tem, kako mu krompir na njivi gnije. Ko je mene vprašal, s čim sem jaz ukvarjam, sem mu povedal, da predvsem s tem, kako bi prodal več balonov v Rusijo. Čez osem mesecev sva sklenila izjemno velik posel, njegove njive smo prekrili z baloni.

Ali ste se tudi zato odločili sodelovati pri pridobitvi licence za tekmo v Sloveniji?

Lep čas sem spremljal neuspele poskuse, da bi takšno dirko pripeljali v Slovenijo. Ko se je zbrala prava ekipa za ta projekt, pa sem z veseljem pristopil zraven. Ker sem sam ironman in je ta del mene, je bil to dodaten razlog za moje sodelovanje. In ne nazadnje, pomemben je bil tudi poslovni potencial, ki ga takšen dogodek prinaša. Za moje podjetje je ironman potencialni kupec naših šotorskih sistemov. Če ob vsem tem lahko še uživaš v takšni tekmi, ni nobenega razloga, da bi rekel ne.

Poslovna komponenta slovenskega Ironmana je bila poleg vsega tudi predstaviti slovenski gospodarski in turistični potencial in ga unovčiti v tretjem letu slovenskega Ironmana na Expo 2020 v Dubaju. Vse z namenom, da kakovostni poslovni stiki skrajšajo pot do podpisovanja pogodb v času Expa prihodnje leto. Originalna nota slovenskega Ironmana je ravno v dodani poslovni in turistični noti. Gre za šport, ki je še posebej popularen med menedžerji in odločevalci v poslovnem svetu.

Jasno je, da je Ironman tudi velika turistično poslovna priložnost za kraje, ki takšen dogodek gostijo. Pri tem je treba imeti v mislih, da vsak tekmovalec s sabo pripelje dva do tri spremljevalce, pa naj bodo to družinski člani ali prijatelji. Take družbe tako pridejo na prizorišče za tri do štiri dni. Preprost seštevek kaže, da gre v primeru Ironmana v Kopru za skoraj 20.000 nočitev izven glavne sezone.

Približujemo se drugi tekmi Ironmana v Sloveniji. Prvo označujete za uspeh, čeprav je poslovala z rdečimi številkami, a ta je bila po vašem posledica nekaterih porodnih krčev in tudi omejitve števila tekmovalcev. Kako kaže za prihodnost?

Licenca je triletna. V tem letu je pomembno to, da so lokalne skupnosti ravno zaradi odlično izpeljane lanske prireditve dojele pomen takšne tekme. Njihova pripravljenost za sodelovanje in tudi pomoč gospodarstva se je povečala. Takšne dirke se samo s prijavninami ne da izpeljati s pozitivnimi številkami. Zato je takšna podpora potrebna. Nenazadnje, marketing ni strošek, ampak je investicija.

Jasno je, da ima takšen dogodek ogromen turistični potencial. Če so lani še bili dvomljivci, jih letos skoraj ni več. Poudariti moram izjemno podporo STO, ki je prepoznala pomen takšnega dogodka in nam od začetka aktivno stoji ob strani. To je zelo pomembno za vse.

Ko bi pomen takega dogodka na tak način prepoznale še nekatere druge institucije, bi bilo še lažje. Zelo okorela zakonodaja, ki onemogoča zapiranje državnih cest, nas na primer sili v to, da je bilo potrebno kolesarsko traso potegniti čez Italijo. V Avstriji, Nemčiji, Franciji brez problema za nekaj ur zaprejo polovico avtoceste, pri nas pa kdaj ne smemo niti lokalne ceste. Posledično je kolesarski del dirke težji, kar na nek način odganja del tekmovalcev.

Če želimo, da bo dirka še naprej ostala v Sloveniji, se bomo morali vsi skupaj bolj potruditi. Že letos. Dejstvo je, da je konkurenca neusmiljena. Poreč je dobil enako dirko, kot jo imamo mi drugo leto, tudi drugod v naši bližini se jo trudijo dobiti.

Torej stopimo skupaj.