Mediji 25.12.2018 10:00

Leto 2018: V medijih več skrbi kot optimizma

piše Bojan Šuštar

Ljubljana, 25. decembra - Leto 2018 je domačemu medijskemu prostoru zagotovo prineslo več razlogov za skrb kot za optimizem. Prepotrebna posodobitev področne zakonodaje je zaenkrat še vedno le želja. Nadaljevalo se je padanje naklad tiskanih medijev, na aktualnosti je pridobivalo vprašanje lastništva medijev. Žal so bili izpostavljena tema tudi pritiski na novinarje.

Ljubljana.
Mediji, mikrofoni.
Foto: Tamino Petelinšek/STA

Zastarela medijska zakonodaja kliče po takojšnjem ukrepanju, ne dopušča pa rokohitrstva

Vlada Mira Cerarja, ki se je poslovila v letu 2018, se je spremembam medijske zakonodaje zavezala že v koalicijski pogodbi, kljub pozivom številnih interesnih skupin, pa obljube ni izpolnila. Zakonodaja še naprej ostaja zastarela, obseg in zahtevnost težav ter njihova prepletenost pa vladi Marjana Šarca ne dopušča rokohitrskih rešitev. Jo pa sili k takojšnjemu ukrepanju.

Temelje sodobni zakonodaji bi morala postaviti nova strategija, ki bi zajela medijsko realnost. Ministrstvo za kulturo na čelu z Dejanom Prešičkom bi moralo pri tem poskrbeti za široko javno razpravo vseh deležnikov. Stroka ne pričakuje, da bo ustrezen zakonodajni okvir čudežno izboljšal položaj domačih medijev, bi pa omogočil stabilnejše in preglednejše pogoje za njihovo delovanje.

Javna razprava bi morala odpreti tudi vprašanje vse slabšega položaja novinarjev ter vprašanje javnih medijev in javnega interesa v medijih. V oči bode položaj Radiotelevizije Slovenija (RTVS), ki izgubo iz leta v leto rešuje s postopno razprodajo hišne srebrnine v obliki Eutelsatovih delnic. Generalni direktor RTVS Igor Kadunc, ki se je nedavno za las izognil razrešitvi, pomemben del rešitve vidi v višjem RTV-prispevku.

Medijem dihajo za ovratnik lastniški prevzemi in združevanje

Po ustrezni zakonodaji kličejo tudi lastniški prevzemi in združevanje medijev, ki so zadnje mesece v središču zanimanja. Nameravana združitev časnikov Dnevnik in Večer je že dobila zeleno luč ministrstva za kulturo. Prevzem Pro Plusa s strani investicijskega sklada Kohlberg Kravis Roberts (KKR) pa bi prinesel združitev POP TV in Kanala A s Telemachom, ki je že v lasti KKR.

Lastniki Dnevnika in Večera so napovedali, da bodo ohranili ločeni uredništvi in blagovni znamki, kar pa po opozorilih Društva novinarjev Slovenije (DNS) ne odpravlja tveganj. Pod vprašajem so delovna mesta tako v poslovnem kot novinarskem delu, pod udarom so pogoji dela ter kakovost in raznolikost novinarskih vsebin. Uprava Večera je takoj po napovedi združitve odpovedala kolektivno pogodbo.

Prevzem Pro Plusa bi v majhen slovenski medijski prostor prinesel telekomunikacijsko-medijskega giganta, ki bi močno vplival na oglaševalski trg in posledično na druge medije. Tržne razmere na domačem oglaševalskem trgu so namreč po mnenju predsednice DNS Petre Lesjak Tušek že vrsto let take, da onemogočajo vzpostavitev vzdržnega poslovnega modela za vstop novih igralcev.

Navedena primera in tudi v marsičem negotova usoda Dela pritrjujejo ugotovitvi, da tranzicija slovenskim medijem, razen nekaterih izjem, ni prinesla finančno močnih lastnikov, ki bi prihajali iz panoge ali imeli vsaj posluh zanjo. Prevladujejo lastniki, ki vidijo le kratkoročni, "neekonomski" donos, kar medije postavlja na politični in kapitalski prepih. Združevanje prav tako krni medijsko pluralnost.

Grožnje vse bolj tudi vsakdan slovenskih novinarjev

Neodgovorni lastniki so slaba obramba pred pritiski na novinarje, ki neposredno ogrožajo svobodo medijev. V letu 2018 so odmevale grožnje in žalitve, ki so doletele urednika in kolumnistko Večera, Matijo Stepišnika in Svetlano Slapšak, ter novinarje nacionalne televizije Eugenijo Carl, Mojco Šetinc Pašek in Jožeta Možino. Pritiski omejujoče vplivajo na novinarjevo delo, strah lahko vodi do samocenzure.

Iz cehovskih organizacij, DNS in Združenja novinarjev in publicistov (ZNP), prihajajo javna opozorila na vse pogostejše verbalne napade na novinarje, ki so celo prešli v fizično nasilje, kot v primerih novinarskih ekip Televizije Slovenija in Planet TV. Lastniki medijev bi morali odločno zaščititi novinarje ter jim ponuditi strokovno in pravno pomoč.

V DNS so ocenili, da se pristojne institucije, predvsem tožilstvo, na grožnje novinarjem in pozive k nasilju niso ustrezno odzvale ter so se namesto tega zatekle k razlagi, da je grožnja splošna in ne dovolj konkretna. "V primeru napada na televizijsko ekipo je dejanje tožilstvo opredelilo kot povzročanje splošne nevarnosti, čeprav je bilo jasno, da je napad usmerjen na konkretna novinarja," je za STA dejala Lesjak Tuškova.

Volilno leto zaostrilo politično polarizacijo medijev

Leto 2018 je bilo volilno leto, kar se je poznalo tudi v medijih. Med kandidati za junijske parlamentarne volitve je bilo tudi devet takih, ki so kot svoj poklic navedli novinar. Tudi za novinarje odhod v drug poklic, pa čeprav v politiko, ni v ničemer sporen. Težava pa nastane, ko novinarji skozi vrtljiva vrata vstopijo v politiko in se nato vrnejo v medij ter se zastavi vprašanje njihove nepristranskosti.

Predvolilna kampanja je tudi zaostrila ideološko in politično polarizacijo v medijih, ki jo v DNS in ZNP različno razlagajo. Po oceni Lesjak Tuškove smo se soočili s "povsem neprimerljivimi razsežnostmi politične propagande v slovenski medijski praksi". Glavno krivdo je pripisala medijem, "ki niso le finančno, upravljavsko in ideološko povezani s SDS, ampak jih financirajo tudi politični botri iz tujine".

Na nasprotnem polu so stališča ZNP. Njegov predsednika Matevž Tomšič je za STA dejal, da se je politična pristranskost dominantnih medijev najbolj očitno izrazila prav med letošnjimi parlamentarnimi volitvami: "Njihovo obnašanje je bilo tokrat še posebej pristransko. Rečemo lahko celo, da si tako odkritega navijaštva v korist levice niso privoščili še nikdar od uvedbe formalne demokracije."

Šarec s pozivom dregnil v ključne medijske zagate

Premier Marjan Šarec je novembra s pozivom podjetjem v državni lasti, naj razmislijo o oglaševanju v medijih, ki širijo sovražni govor, vede ali nevede dregnil v ključne zagate medijskega prostora, kot so slaba zakonodaja, lastništvo medijev, novinarska avtonomija, odnos med politiko in mediji ter širjenje sovraštva. Šarec je po pričakovanju naletel na izrazito "bipolaren" odziv.

Nekateri so premierju izrekli podporo, drugi so ga pozvali k previdnosti, saj da tvega resno prestopanje meje politično sprejemljivega, če se postavi v vlogo presojevalca, kaj so sovražne vsebine, kdo je zanje odgovoren in kako se jim zoperstaviti. Iz gospodarstva je bilo slišati kritiko, da gre za poskus političnega vplivanja na poslovne odločitve podjetij.

Tudi DNS in ZNP sta se pri presoji Šarčeve poteze znašla na nasprotnih bregovih. V DNS so njegov poziv podjetjem v državni lasti označili za prvi korak k prekinitvi prakse sovražnega govora, ki je nedopustna, v ZNP pa za enega največjih pritiskov oblastnikov na medije v zadnjih letih. Premierja so zato pozvali, naj poziv prekliče.

Slaba tolažba za težave domačega medijskega prostora bi sicer bila, da smo del globalne usode, ki prinaša ekonomsko vedno šibkejše medije in upad družbenega položaja novinarjev. V zvezi s tem velja spomniti na vprašanje, ki ga je pred časom v eni od razprav o svetovnih medijskih trendih zastavil komunikolog Dejan Verčič: "Zakaj smo se znašli v situaciji, ko mediji nikogar več ne skrbijo."