Po opozorilih z okrogle mize se pritiskov na novinarstvo ne sme pomesti pod preprogo

Saorla McCabe z Unesca je v video javljanju, v katerem je predstavila ključne izsledke letnega poročila Unesca o varnosti novinarjev, med drugim izpostavila, da se je lani povečalo število ubitih novinark. Opažajo tudi, da se novinarke pogosteje kot njihovi moški kolegi žrtve žalitev, povezanih s seksualnostjo in videzom, ter groženj, namenjenih tudi njihovim družinskim članom.

Iz poročila je še razvidno, da so najbolj ogroženi novinarji, ki pokrivajo lokalno problematiko. Tako izkušnjo ima tudi dopisnica TV Slovenija Mojca Dumančič, proti kateri je avgusta med snemanjem prispevka zapeljal voznik in k sreči poškodoval samo kamero. Po njenih besedah to na njeno delo ni vplivalo. Kritična pa je do odziva pristojnih služb, ki so napad kvalificirale kot kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti in poškodovanje lastnine. Novinarka konkreten napad razume kot "splošen" napad na novinarstvo, saj so mediji v preteklosti poročali o napadalcu, ki je nekoč že zakrivil kaznivo dejanje in prestal zaporno kazen.

Sicer pa Dumančičeva opaža tudi drugačne načine pritiska, kot so zapiranje "informacijskih vrat" in ustrahovanje potencialnih sogovornikov. Tudi zadnje izkušnje urednika Večera Matije Stepišnika z lokalnimi volitvami v Mariboru so pokazale, da se grožnje na lokalni ravni veliko prej spustijo na osebno raven. Težnja po diskreditaciji novinarstva je po njegovih besedah prastara, z razvojem komunikacijskih kanalov pa je dobila "neizmeren pospešek in največji mikrofon".

Na nek način se groženj, žaljivk in pritiskov po njegovih besedah sicer navadiš in dobiš trdo kožo, a vseeno nažirajo strast in jemljejo veselje do poklica. "Novinarstvo je postavljeno pred strelski vod anonimnega komentariata," je še dejal Stepišnik in opozoril, da je o tem treba govoriti. Zato se je tudi odločil za prijavo ene do groženj komentatorja, ki je bil podpisan z imenom in priimkom, a je bila ovadba zavržena, češ da grožnja ni dovolj konkretna.

Odvetnik Zakonjšek je sicer ocenil, da slovenska zakonodaja ni slabo urejena in se lahko primerja z razvitimi demokracijami. Meni pa, da je za vsakega novinarja kazenski postopek proti njemu, tudi ko je jasno, da bo pritožnik izgubil, pritisk. Po Zakonjškovem mnenju morajo novinarji v prvi vrsti predvsem delati strokovno. V tem primeru so lahko mirni, saj jim noben sodni postopek ne bo prišel do živega. Opozoril pa je tudi na novelo zakona o kazenskem postopku, ki je trenutno v javni obravnavi. Ta med drugim predlaga, da bi bil novinar privilegirana priča in bi lahko na sodišču zaščitil svoj vir.

Pritiski na novinarje se dogajajo na več ravneh, je ocenila novinarka Anuška Delič. Na eni strani so novinarji po njenih besedah ujeti v dejstva poklica, na drugi strani pa so lastniki, ki "niso naklonjeni temu, da bi se delalo dejansko novinarstvo, da bi se dajalo čas in sredstva novinarjem". Hkrati opozarja tudi na katastrofalne delovne razmere, blokade napredovanj in izgubljenost mladih generacij novinarjev.

"Kamor gremo, ni dobro. Novinarstvo v Evropi se končno zaveda, da imamo hude težave v cehu in v odnosu z akterji, s katerimi se ukvarjamo. Treba se bo zbuditi in čim hitreje ukrepati," je še pozvala Delićeva, tudi ustanoviteljica centra za preiskovalno novinarstvo v jadranski regiji.

Po mnenju Dumančičeve je za nadaljevanje zgodbe nujno, da imamo izobražene in dobro plačane novinarje, za katerimi stoji tako ceh kot medijske hiše. Izpostavila je tudi, da zdravorazumska javnost stoji za novinarji in ve, ko je novinarstvo dobro in korektno.

Ob tem je Stepišnik izpostavil, da morajo biti ljudje pripravljeni dobro novinarstvo podpreti tudi finančno. Po njegovih besedah je nujno, da javnost opozorimo, da brez njihove finančne podpore dobrega novinarstva ne bo več.

Sicer pa so tudi obiskovalci po koncu razprave opozorili na problematiko sovražnega govora v Sloveniji. V pogovor se je vključila državna sekretarka na ministrstvu za pravosodje Dominika Švarc Pipan, ki se je strinjala z Zakonjškovo oceno o kakovosti slovenske zakonodaje, a poudarila, da slovenska praksa zakonske določbe interpretira veliko bolj ozko, kot to na primer počne evropsko sodišče za človekove pravice.