Selitev leščurjev bi lahko tržili kot turistični produkt

Leščur je endemična sredozemska vrsta školjke in je hkrati največja školjka v Jadranu in Sredozemlju, saj lahko zraste do 1,2 metra visoko, v povprečju pa dosega višino okoli 65 centimetrov. Školjka pahljačaste oblike je v spodnjem delu, s katerim je zapičena v morsko dno, koničasta in se nato v zgornjem delu razširi in zaobli. Leščur za svoj habitat izbira mehko, torej peščeno oz. muljasto morsko dno, z naselitvijo pa oblikuje novo življenjsko okolje. Predstavlja namreč trdni substrat, na katerega se vežejo organizmi, ki sicer v morskem okolju z mehkim dnom ne bi mogli živeti, je pomen leščurjev za morski ekosistem za STA opisal Mavrič.

Leščur naseljuje zelo plitva območja od pol metra pa tja do deset metrov globine, človek pa jo je od nekdaj uporabljal tako za hrano kot za okrasje. Vse od 4. stoletja pa do pred nedavnim so iz bisustnih niti tj. izločkov leščurja, s katerimi se usidra v morsko dno, izdelovali t.i. morsko svilo, ki so jo uporabljali za izdelavo obrednih oblačil. Človeku pa je leščur že dolgo znan tudi zaradi biserov, je spomnil raziskovalec na piranski morski biološki postaji.

Žal je zaradi nabiranja in drugih človeških vplivov, kot sta onesnaževanje in sidranje, prišlo do močnega vpada populacije leščurjev, posledično pa do njegove zaščite. "V tem času majhne številčnosti ter prepovedi nabiranja in lova je to sobivanje človeka in školjke očitno padlo nekoliko v pozabo," ugotavlja Mavrič.

Zaradi zaščite si je populacija leščurjev v zadnjih letih opomogla, kar je pripeljalo do vse več ponovnih interakcij z ljudmi in posledično tudi sporadičnih vrezov. Prišlo je tudi do pozivov k umiku prepovedi nabiranja leščurjev. Mavrič sicer pojasnjuje, da je bilo le nekaj primerov vrezov letno, glede na to, da je bila populacija leščurjev na robu izumrtja, pa je težko govoriti o tem, da bi bila sedanja množitev teh školjk pretirana. Nenazadnje je veliko mladostnih primerkov leščurjev in vprašanje je, koliko med njimi bo doseglo spolno zrelost (to dosežejo pri treh do štirih letih, sicer pa lahko živijo tudi 25 let) ter koliko primerkov bo dejansko preživelo na daljši rok. Do več stikov med školjkami in ljudmi pa prihaja tudi zaradi povečane prisotnosti ljudi in krepitve turizma.

Po Mavričevem prepričanju je kljub vsemu dovolj, če smo nekoliko bolj pozorni na leščurje: "V morju so tudi kamni, na katerih si ne vem kolikokrat porežemo noge. Ampak če vemo, da to tam je, smo lahko pozorni in se temu izognemo oz. pazimo na to."

Kot dodaja, bi bil umik leščurjev iz točno določenih območij, denimo kopalnih voda, namenjenih otrokom, ter v omejenem obsegu po drugi strani opravičljiv ukrep, vendar ne sme postati splošna praksa.

Selitev leščurjev, kot so se je lotili v Okolju Piran, je po njegovem mnenju takšen primer dobre prakse in bi lahko celo postal dober turistični produkt, če bi iz njega znali narediti dogodek, na katerega bi povabili novinarje, turiste in druge. Mavrič tu vidi tako pozitivni vidik pritegnitve obiskovalcev kot tudi osveščanja o pomenu morskega okolja.

Po Mavričevem vedenju do presajanja leščurjev nikjer drugod v Sredozemlju še ni prišlo. Prvi znani primer se je zgodil prav na obali pred Morsko biološko postajo, ko so zalotili človeka, ki je izpulil okoli 70 školjk, pa so jih sodelavci inštituta prenesli nazaj v morje. Uspešnost presaditve je bila zelo visoka, čeprav so bili leščurji več ur izpostavljeni soncu in zraku. Selitev, ki jo je Okolje Piran doslej izvedlo dvakrat, pa predstavlja nadgradnjo tedanjega posega.

Glede na to, da ima komunalno podjetje še vedno interes po presajanju leščurjev, pa si na Morski biološki postaji želijo, da bi pri naslednjih akcijah sodelovali pri načrtovanju lokacije, kamor bi školjke presajali, hkrati pa bi spremljali uspešnost presaditve in nadaljnje dogajanje, povezano s populacijo leščurjev.