Pravica do popravka medijem v praksi povzroča kar nekaj težav

Resnično ali ne, pomembno le, da se sliši druga stran

Morda bi bilo treba najprej odpraviti terminološke zaplete pri razumevanju in tolmačenju obeh institutov, na kar je za STA opozorila pooblaščena zastopnica različnih tiskanih medijev Jasna Zakonjšek, saj je po njenih besedah to tisto, kar najprej zmoti novinarje in urednike.

Osnovna dilema izhaja že iz ustave, kjer sta obe pravici določeni v istem členu, ta pa se glasi: "Zagotovljena je pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo".

Po naši ureditvi se popravek, ki v očeh javnosti izpodbije kredibilnost medija, v sodnih sporih, če do njih pride, smatra predvsem kot pravica do odgovora in sodišča resničnosti vsebine popravka sploh ne preverjajo. Če se torej sodišča s tem ne ukvarjajo, kako potem vemo, da je zahteva za objavo utemeljena?

"Če se spustimo v ugotavljanje resničnosti, potem izničimo namen popravka, to pa je: naj se sliši druga stran", odgovarja Zakonjškova in dodaja, da je to tudi stališče ustavnega sodišča. Pomembno je le, kot je poudarila, da se pridobi odziv druge strani. "Pri zahtevi za objavo odgovora se ta lahko zavrne, če gre za očitno neresnična dejstva ali laži, pri popravku pa ne," je še opozorila.

Ker gre torej za ustavno materijo, spremembe na tem mestu bržčas niso mogoče, novinarji zato predlagajo spremembe same medijske strategije.

Zaradi zlorab instituta bi bile spremembe zakonodaje dobrodošle

"Sodna praksa in neustrezna zakonodaja omogočata objavo tudi očitno neresničnih popravkov, kar je za medije, urednike in novinarje najbolj boleče," je za STA poudarila generalna sekretarka Društva novinarjev Slovenije Špela Stare.

Dodala je, da društvo od uveljavitve spremembe zakona o medijih, ki zadeva popravek, opozarja, da se je pravica do popravka v praksi uveljavila kot pravica do "ekskluzivnega dostopa do medijskega prostora". "Tako široko je zastavljena, da lahko praktično vsak doseže objavo svojega stališča v medijih in s tem uredniška presoja odpade, ker je medij popravke obvezan objaviti," je dejala Staretova.

Novinarji tako v zakonodaji predlagajo zavrnitev objave očitno neresničnega popravka, zavrnitev objave v primeru, da je medij že objavil odziv vlagatelja popravka ter da se rok za odgovor z zdajšnjih 24 ur podaljša na tri delovne dni. Zakon bi moral upoštevati tudi posebnosti vsakega od medijev in na novo definirati enakovrednost mesta objave popravka.

Da bi bile spremembe zakona "vsekakor dobrodošle", meni tudi Zakonjškova. Po njenih trditvah so zlorabe pravice do popravka v zadnjem času zelo pogoste.

Kot je izpostavila, nekateri nosilci politične in ekonomske moči to pravico izkoriščajo za izsiljevanje objave popravkov, katerih vsebina je očitno neresnična. Včasih se zgodi, da se posamezniki, ki so jih novinarji prosili za odziv na nek članek, sploh ne odzovejo, potem pa se oglasijo, ko je članek že objavljen in zahtevajo popravek.

Pogosti so tudi primeri, kot je še poudarila odvetnica, da tisti, ki zahtevajo objavo popravka v popravku "zelo radi obračunajo ali polemizirajo" z novinarjem ali medijem.

Tudi predsednik Združenja novinarjev in publicistov Tino Mamić je za STA poudaril, da pride do težav in zlorab predvsem zaradi razlage zakona. Ta je sicer po njegovem mnenju dober, ker "daje ljudem, javnosti in vsakemu državljanu možnost, da pove, če kaj ni bilo prav".

Ob tem je Mamić izpostavil sporen primer, ko je nekdanji general Jugoslovanske ljudske armade Milan Aksentijević na sodišču dosegel, da je morala Radiotelevizija Slovenija objaviti popravek zaradi navedb o njegovem takratnem vojaškem delovanju v 20 let starem arhivskem gradivu.

Sluga: Sodna praksa je ustrezna in sledi veljavnemu normativnemu okviru

Po drugi strani pa odvetnik David Sluga, ki v več primerih zastopa interese vlagateljev popravkov, navedbe novinarjev, da sodišča podelijo pravico dostopa do medija, vidi zgolj kot "izogibanje objavam popravkov", ko so zahteve upravičene.

Zavrnitve objav popravkov po njegovih trditvah izvirajo iz "napačnega razumevanja normativnega okvira pravice do popravka", in sicer, da t. i. dokaz resničnosti v tovrstnih pravdah ni mogoč, na kar je opozorila že Zakonjškova.

"Gre zgolj za to, da se prizadeti osebi da možnost, da javnosti predstavi svoje stališče. Potem pa je na avditoriju, da presoja, kdo ima prav," je za STA še dejal Sluga. Sodna praksa je tako po njegovem mnenju ravno zato, ker resničnosti ne preverja, ustrezna. Meni tudi, da ni treba "vseskozi in vsepovprek spreminjati zakonskih okvirov".

Ministrstvo za kulturo je za STA zatrdilo, da ima v okviru celovite prenove medijske zakonodaje namen ustrezno pregledati ali popraviti nekatere določbe o pravici do popravka.

Zavedajo se tudi dilem o ustreznosti definicije, ker pa gre za "vse prej kot enostavno ustavnopravno vprašanje", menijo, da jih bo treba reševati premišljeno in v sodelovanju z deležniki, ki se s tem vsakodnevno srečujejo pri svojem delu.

Društvo novinarjev v torek pripravlja javno razpravo o problematiki ureditve popravka. V ljubljanskem Pritličju bodo razpravljali odvetnica Zakonjškova, sodnica ljubljanskega višjega sodišča Vesna Bergant Rakočević, odgovorna urednica STA Barbara Štrukelj, odgovorni urednik Dnevnika Miran Lesjak in odvetnik družbe Pro Plus Cene Grčar, pogovor pa bo vodil novinar POP TV Jure Bračko.