Vzpostavljanje prve internetne povezave v Sloveniji gverilska akcija

Prvo internetno povezavo v Sloveniji so pred 25 leti vzpostavili v laboratoriju za odprte sisteme in mreže na Institutu Jožef Stefan (IJS) v sklopu raziskovalnega projekta EUREKA 8 oz. COSINE (Cooperation of Open Systems Interconnection iN Europe), ki ga je koordinirala Jerman Balažičeva. Cilj omenjenega projekta je bil zgraditi prvo evropsko akademsko in raziskovalno računalniško omrežje Evrope, h kateremu je bila povabljena tudi Jugoslavija.

Kot je dejala znanstvenica, so maja 1991 raziskovalci na IJS po dveletnem naporu prepričevanja zveznih ustanov v Beogradu dobili dovoljenje za najem direktnega voda za povezavo do mednarodne omrežne infrastrukture projekta COSINE, ki je bila imenovana IXI (International X.25 Infrastructure). Še isti mesec je IJS začel testirati povezavo z infrastrukturo IXI na Dunaju, povezava pa je začela delovati 15. junija 1991.

Prva povezava po internetnem protokolu (IP) je nato stekla novembra 1991, ko so bila pridobljena dovoljenja za prehod IP-paketov prek CERN-a v Ženevi in prek Nemčije do Amsterdama. Za uradni datum prihoda prve internetne povezave v Slovenijo po besedah Jerman Blažičeve velja 27. november 1991, ko so bili paketki IP iz Ljubljane sprejeti v usmerjevalniku na Inštitutu za fiziko in matematiko v Amsterdamu in od tam v svetovni internet.

Zametki interneta v Sloveniji segajo v sredino 80. let

Razvoj akademsko-raziskovalne mreže v Sloveniji sega sicer že v leto 1986, ko so slovenske raziskovalne ustanove za prenos in izmenjavo podatkov uporabljale javno omrežje za prenos podatkov JUPAK. Glavni problem pri razvoju mednarodnih storitev omrežja je bil po besedah Jerman Blažičeve v tem, da niso mogli dobiti mednarodne linije do takrat delujočih akademskih mrež v ZDA in v Evropi.

Vloga za dovoljenje za najetje mednarodne linije je bila sicer poslana v Beograd že na začetku projekta COSINE leta 1989. Ker pa je bilo javno omrežje za prenos podatkov JUPAK, na katerega naj bi bil povezan vod z dunajskim vozliščem IXI, strateška oziroma kritična državna infrastruktura, je Zvezni komite za promet v Beogradu za priklop tujega "zasebnega" omrežja, kar je raziskovalna infrastruktura IXI bila, zahteval tudi odobritev za to pooblaščenih zveznih organov - Skupnosti PTT-jev Jugoslavije in Zveznega sekretariata za obrambo.

Med čakanjem na soglasje so na inštitutu delali na razvoju in potrebnih raziskavah za postavitev domače akademske mreže in njenih storitev, kot je elektronska pošta, prenos datotek, virtualni terminal ipd. Že leta 1989 je Jerman Blažičeva registrirala vrhnjo domeno .YU, ki je omogočila vzpostavitev mednarodnega vstopnega vozlišča za elektronsko pošto ter povezavo s svetom. Naslednji korak pa je bila preselitev strežnika za vrhnjo domeno .YU iz ZDA, natančneje z univerz Berkley in Harvard v Slovenijo. Za ta korak je bila potrebna neposredna povezava z internetnim omrežjem, saj mora strežnik delati 24 ur sedem dni v tednu.

V drugi polovici 90. let je bila domena .YU predana Jugoslaviji. Slovenija je medtem svojo domeno .SI dobila maja 1992, ko je bila Slovenija sprejeta v Organizacijo združenih narodov. Takrat je bil ustanovljeno tudi zavod Arnes. Leta 1993 je zaživela prva slovenska spletna stran, na Institutu Jožef Stefan, ki je sprva ponujala predstavitev države v slovenščini in angleščini, leta 1996 pa se je preoblikovala v portal Mat'kurja.

Internet pred 1992 predvsem predmet raziskav, po tem sledi komercializacija

Kot je pojasnila Jerman Blažičeva, je bil internet do leta 1992 popolnoma drugačen kot internet, ki ga poznamo danes. Bil je predmet raziskav in razvoja nove vede - računalniške mreže ali networking po angleško. Uporabljali so ga predvsem znanstveniki in inženirji, ki so delali na raziskavah, povezanih z njegovim razvojem. Po letu 1992, s pojavom spletne aplikacije v medmrežju, ki jo poznamo kot svetovni splet (WWW), pa je internet pridobil dovolj tehnološke zrelosti ter se odprl svetu.

V tem letu je glavni financer raziskav in razvoja internetnih omrežij - ameriška nacionalna agencija za znanost (NSF) - prenehal s financiranjem internetne infrastrukture in jo ponudil v upravljanje komercialnemu telekomunikacijskemu gigantu AT&T. Leta 1992 je nastalo tudi mednarodno združenje Internet Society - ISOC, ki je prevzelo skrb za nadaljnji razvoj interneta in njegovih storitev na demokratičnih osnovah, s skupnim delovanjem znanstvenikov in razvijalcev, na odprtih sestankih specifikacijskih skupin, znanih kot internetne inženirske skupine.

Kot očeta današnjega interneta sta sicer prepoznana Vint Cerf in Robert Khan, ki sta leta 1974 objavila članek v publikaciji IEEE Transaction on communication s specifikacijami internetnega protokola IP. Oba sta delala na raziskovalnem institutu v Stanfordu.

Za izumitelja svetovnega spleta pa velja Tim Burnes Lee, ki je leta 1991 zasnoval svetovni splet, izdelal specifikacije za protokol http in jezik HTML ter v letu 1992 postavil prvi spletni strežnik.

Kot ob tem opozarja Jerman Blažičeva, ne smemo zamenjevati interneta in svetovnega spleta. "Internet je namreč omrežje z veliko storitev, splet pa je uporabniška aplikacija z mnogimi obrazi in aplikacijami ter hkrati najbolj uporabljena storitev v internetu."

V začetku med najbolj naprednimi, danes zaostajamo

Slovenija je bila leta 1991 med 16 državami sveta, ki so že imele dostop do interneta. Vendar pa razvoj po besedah Jerman Blažičeve ni napredoval po začetnih pričakovanjih. Če smo bili v začetku 90. let med bolj naprednimi državami na področju razvoja interneta, pa danes po njenem mnenju zaostajamo za najbolj razvitimi državami.

Na to kažejo tudi podatki o številu slovenskih uporabnikov širokopasovnega mobilnega interneta in fiksnega širokopasovnega omrežja. Pri prvem smo na 75. mestu na lestvici Agencije Združenih narodov za telekomunikacije in na 35. mestu pri drugem, glede na število naročnikov.

"To pove, da mora država intenzivno vlagati, če želimo biti na področju razvoja digitalnega trga kolikor toliko primerljivi drugim evropskim državam." Digitalnega trga pa ni brez dobre infrastrukture in brez varnih storitev, je poudarila Jerman Blažičeva, zato se v Laboratoriju za odprte sisteme in mreže intenzivno ukvarjajo z raziskavami na tem področju.

Od e-storitev za državljane do digitalne forenzike in sovražnega govora na spletu

Raziskovalci IJS danes sodelujejo v različnih mednarodnih in domačih projektih, v okviru katerih pomagajo razvijati in testirati t.i. zaupanja vredne storitve, kot so e-izobraževanje, e-pravo, e-uprava, e-zdravje ipd. Hkrati pa se intenzivno ukvarjajo tudi s preprečevanjem napadov in zlorab na omrežju in z raziskavami v zvezi s kibernetskim kriminalom. Razvijajo tudi različne metode digitalne forenzike ter se ukvarjajo z izobraževanjem na tem področju, je pojasnila Jerman Blažičeva, ki je članica več odborov na področju kibernetske varnosti na evropski ravni.

V spletnem kriminalu namreč niso le finančne zlorabe, izsiljevanja, problem je tudi sovražni govor, opozarja. V okviru evropskega projekta MANDOLA se tako raziskovalci ukvarjajo tudi z vprašanjem, kako preprečiti sovražni govor na spletu. "To je velik izziv, saj gre za večjezikovni in večkulturni problem. "Treba je najti nove algoritme, metode, kako ga identificirati, saj nekaj, kar je pri nas žaljivo, drugje morda ni. Treba je razviti metode preprečevanja in žaljivce in zlonamerneže kaznovati," je dejala znanstvenica.

Prihodnost je internet stvari

V začetku se je internetu pripisovalo velik potencial tako za gospodarski napredek, razvoj družbe, večjo demokratičnost in opolnomočenje ljudi, kar se je v zadnjih desetletjih tudi zgodilo, meni Jerman Blažičeva. Evolucija interneta v prihodnosti pa bo po njenih ocenah šla v popolnoma drugo smer, in sicer v smer povezovanja stvari.

Do leta 2017 naj bi bilo namreč povezanih dve milijardi naprav, kot so denimo stroji, kamere, senzorji, naprave za spremljanje življenjskih funkcij pri športu ali bolezni ipd. "Pred znanstveniki je velik izziv, saj je veliko zadev na tem področju, ki je temelj za delovanje pametnih mest, pametnih tovarn, ostalo nerešenih," je dejala.

Običajni uporabniki na internetu vidijo predvsem storitve, kot so Facebook, Youtube, Twitter, Whatsapp itd., dejansko pa je v ozadju povezanih veliko več naprav v internetnem omrežju, zaradi nadzora in lažjega delovanja prometa, letališč, upravljanja z energetskim prenosnim m omrežjem, borzami po svetu, TV-omrežji ipd., opozarja Jerman Blažičeva. "Ne zavedamo se, kako zelo je ta internetna tehnologija prisotna na vseh področjih družbe in ekonomije."

Ker imajo naprave, kot so denimo kamere in senzorji, omejeno napajanje, pa bo po njenih besedah potrebno razviti tudi zelo učinkovite in energetsko nepotratne protokole in storitve, ki jih bodo zaščitili. "Čaka nas še veliko dela," je zaključila Jerman Blažičeva.

Borka Jerman Blažič - pionirka slovenskega interneta

Jerman Blažičeva je leta 1970 diplomirala na univerzi v Skopju. Po prejemu štipendije IJS je odšla na študij v Slovenijo, kjer je vse do danes nadaljevala svojo znanstveno kariero. Danes je vodja Laboratorija za odprte sisteme in mreže ter vodja podiplomskega in doktorskega študija na Mednarodni podiplomski šoli Jožef Stefan na programu Internetne tehnologije, hkrati pa uči tudi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

Je tudi predsednica Slovenskega združenja Internet ISOC-SI in članica evropskih in svetovnih združenj s področja spleta in informatike, bila je tudi prva generalna sekretarka Jugoslovanskega raziskovalnega in akademskega omrežja ter predsednica Evropskih nacionalnih združenj ISOC v prvem mandatu te organizacije. Za svoj prispevek pri razvoju interneta je dobila priznanja ACM in IEEE, Tajske nacionalne organizacije.