Direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec Silvo Pritržnik: Koroška je z danostmi in znanjem primerna za vzpostavitev gozdno-lesnega centra

Slovenija velja za 3. najbolj gozdnato državo v Evropi, Koroška je s 67 odstotki gozda med najbolj gozdnatimi območji v Sloveniji. Ali Slovenija in Koroška dovolj izkoriščata svoje gozdne vire?

Socialno in ekološko vlogo gozdov, ki sta pomembni za celotno družbo, naši gozdovi odlično opravljajo. Sta dobro zastopani v koroških in tudi slovenskih gozdovih. Medtem ko gospodarska funkcija gozdov prav gotovo ni popolnoma izkoriščena. Gozdno-lesni sortimenti so namreč ključni vir donosov iz gozda.

Kje so ovire? Zakaj?

V slovenskem prostoru se v zadnjih letih ni posekalo toliko lesa, kot je opredeljen možni posek. V naslednjem programu izkoriščanja se bo možni posek še povečal, kar je seveda priložnost za ohranitev in tudi razvoj tako gozdarstva kot lesne industrije in upam, da bomo znali to izkoristiti.

Sečnja ni dosežena predvsem v zasebnih gozdovih, kjer lastniki gozdov iz različnih vzrokov nimajo interesa posegati v gozdove. V državnih gozdovih je ta možen posek na Koroškem in v Sloveniji 100-odstoten, vendarle pa je treba vedeti, da je državnih gozdov v Sloveniji samo nekaj več kot 20 odstotkov, kar je bistveno premajhen odstotek, da bi lahko govorili o popolni izkoriščenosti gozdnih virov.

Koliko hlodovine posekate in odkupite letno v GG Slovenj Gradec? Je dovolj ponudbe, kako pristopate k zasebnim lastnikom gozdov?

Na Koroškem se na letni ravni poseka okoli 300.000 kubičnih metrov okroglega lesa. Od tega mi v državnih gozdovih posekamo 60.000 kubičnih metrov in od tega na žagi predelamo približno polovico, ostalo prodamo kot okrogli les. Iz zasebnih gozdov pride na tržišče še okoli 200.000 kubičnih metrov lesa, ostala razlika se porabi za domačo rabo. Mi od teh 200.000 kubičnih metrov žal odkupimo samo približno 30.000 kubičnih metrov, predvsem hlodovine za predelavo na žagi v Otiškem Vrhu.

Še posebej v letošnjem letu smo imeli velike težave z oskrbo, ker so bili gozdovi nedostopni zaradi vremenskih razmer, kasneje zaradi prepovedi prevozov po gozdnih cestah. Zdaj se je oskrba z lesom nekoliko uredila, naša aktivnost na področju odkupa lesa od zasebnih posestnikov pa je odločilnega pomena za proizvodnjo na žagi, saj se ne moremo oskrbovati samo iz državnih gozdov. Tu pa se srečujemo s konkurenco predvsem avstrijskih žagarjev in njihovih zastopnikov, tako da smo prejšnji mesec uvedli še dodatne ugodnosti pri nakupu lesa s ciljem, da si zagotovimo hlodovino za žago. Ukrepi učinkujejo, v zadnjem času se kar nekaj gozdnih posestnikov odloča, da nam proda les, ker želijo, da se les predela na lokalni ravni.

Kako torej vpliva na vaše poslovanje množični izvoz hlodovine na razrez na žage v sosednjo Avstrijo?

Težko sledimo konkurenci avstrijskih žagarjev, zavedamo pa se, da so dejstvo. Mi smo usmerjeni predvsem v to, da iz koroške smreke naredimo dober produkt, ki je pokrit z zanesljivim trgom. Tako smo se na žagi usmerili v izdelavo konstrukcijskega lesa, imamo lastne trgovine za lesene izdelke in polizdelke, v povezanem podjetju Lesoteka hiše izdelujemo lesene masivne objekte. Zavedamo se, da samo z dodano vrednostjo na dane naravne vire, dobro organizacijo, pravimi produkti in uspešnim trženjem lahko nekaj več hlodovine zadržimo na Koroškem.

Takšna je torej ta gozdno-lesna veriga, ki jo v GG Slovenj Gradec vzpostavljate skupaj s hčerinskimi družbami. Kako vam to uspeva? Kakšna je ta veriga trenutno?

O gozdno-lesni verigi se v zadnjem času veliko govori, tudi na državni ravni. Mi smo se začeli verižiti že pred več kot desetimi leti. Na Koroškem prevladuje smreka in mi smo tej naravni danosti prilagodili naše procese, v tej gozdno-lesni verigi povezujemo na eni strani gozdarstvo, to je pridobivanje lesa iz državnih in zasebnih gozdov. Nato imamo organizirano primarno predelavo iglavcev v Otiškem Vrhu, kjer letno razžagamo okoli 50.000 kubičnih metrov lesa. Produkt žage je nato konstrukcijski les, ki ga ponujamo v naših trgovskih poslovalnicah.

Naslednji člen te verige so leseni objekti, ki jih delamo po klasičnem sistemu iz brun, ponujamo pa tudi sistem gradnje križno spojenih elementov po sistemu MHM, CLT ali KLH. Uporabljamo pa tudi naše stranske produkte in žagarske ostanke za energijo in tako v Radljah ob Dravi gradimo kogeneracijo za pridobivanje električne in toplotne energije. Toplotno energijo uporabljamo za sušenje žaganega lesa in sekancev. Iz slabše kvalitete pa izdelujemo tudi leseno embalažo predvsem za kovinarsko industrijo. Poleg tega imamo v Radljah tudi organizirano predelavo listavcev, naš končni produkt pa so pohištveni elementi iz bukovine.

To verigo uresničujete skozi več vaših podjetij. Koliko ljudi zaposlujete, kakšno je lastništvo in kako poslujete?

V skupini je neposredno zaposlenih 163 ljudi. Največji, 40-odstotni lastnik podjetja je partnersko podjetje Štajerles, ki ima 40-odstotni delež, ostali lastniki smo zaposleni in bivši zaposleni.

Pri poslovanju imamo v zadnjem času kar nekaj težav. Prvi razlog je povišanje stroškov za energente, strošek se je povečal za 36 odstotkov, kar na letni ravni pomeni za 200.000 evrov, poleg tega pa se je v zadnjih treh letih skoraj za 100-odstotkov povečala dajatev državi za koncesijo. To so dodatni stroški, ki nam v teh razmerah, ko smo vezani na oslabljeno gradbeništvo in tudi na lesno industrijo, otežujejo poslovanje. Poleg tega nam letos niso naklonjene vremenske razmere, saj zaradi dolge zime štiri mesece nismo mogli delati ne v gozdu, ne v žagi. Poslovanje postaja vedno bolj zahtevno, za zdaj obveztnosti tekoče poravnavamo.

Večkrat ste že omenili, da je gozdarstvo kapitalsko zahtevna panoga. Kako vidite podporo države in bank pri investicijskih projektih?

Gozdarstvo, predvsem pa lesarska dejavnost je kapitalsko zelo zahtevna. Lesna industrija je poleg tega še tržno zelo zahtevna. Vložki so ogromni, razlika v ceni obeh dejavnosti pa je zelo mala. In podjetje lahko v takih razvojnih in investicijskih vlaganjih hitro zaide v težave, če se naložba ne zaključi pravočasno ali če je napačno usmerjena.

Mi smo doslej imeli podporo finančnih institucij za doslej izvedene projekte, zdaj pa imamo projekte, ki smo jih izdelali v okviru Razvojnega centra koroškega gospodarstva, ki so vredni okoli 20 milijonov evrov. Za te projekte še nimamo izdelane finančne konstrukcije in je pravzaprav ne vidimo. Mi smo le podjetje s petimi milijoni evrov kapitala in s tem ne moremo kandidirati za sredstva za 20 milijonov.

Pričakujem, da bo država v okviru akcijskega načrta Les je lep podprla gozdarsko-lesnopredelovalne centre. Prepričan sem, da lahko en takšen center nastane na Koroškem glede na naravne danosti, glede na obstoječe znanje in kapacitete.

Nenazadnje je v regiji še vedno delujoča edina tovarna ivernih plošč, imamo predelovalno podjetje, ki se ukvarja z impregnacijo lesa Imont Otiški Vrh, tu je naša žaga, kjer predelamo precejšnje količine hlodovine, v regiji so tudi trije proizvajalci lesenih objektov (Lesoteka hiše, Pergola in Javušnik, op. p.), imamo nekaj dobrih mizarjev in manjših lesnopredelovalnih in žagarskih obratov. Skupno je v koroški lesnopredelovalni industriji in v gozdarstvu okoli 20 akterjev, ki še delujemo, in pričakujem, da bo družba gradila na obstoječih danosti.

Kaj vam prinaša sodelovanje v v Razvojnem centru koroškega gospodarstva? So že kakšni konkretni rezultati tega centra?

Mi smo sicer vseskozi razvojno usmerjeni, sodelovanje v tem centru pa nas povezuje še z ostalimi člani konzorcija. To je ena prednost. Druga je finančna podpora našim razvojnim aktivnostim s strani gospodarskega ministrstva. V okviru centra smo doslej ustanovili tri podjetja, s področja lesne industrije Lesoteka hiše in Psilos, ki se ukvarjata s proizvodnjo masivnih lesenih objektov.

Kako ocenjujete odnos države do panoge?

Odnos države do predvsem lesne industrije je zelo pozitiven. Po drugi strani pa odnos države do gozdarstva, predvsem pa nas, ki imamo koncesije, ocenjujem kot negativen. Bojim se, da se bo z ukrepi države, kot je poviševanje koncesnine, ta člen v verigi skrhal.