20.6.2021 11:31

Biologinja Tjaša Griessler Bulc: Krožna mesta bi lahko kljubovala podnebnim spremembam

Ljubljana, 20. junija - V prihodnosti bo vse več ljudi naseljevalo mesta, v kombinaciji s podnebnimi spremembami pa lahko v mestih zmanjka hrane in vode za njihove prebivalce. Biologinja Tjaša Griessler Bulc sodeluje pri projektih Circular City/Krožno mesto ter EdiCitNet/Užitna mesta, v sklopu katerih snujejo strategijo, kako mesta prihodnosti tudi s sonaravnimi rešitvami napraviti čimbolj samozadostna, da bi se čim lažje prilagodila bodočim spremembam.

Ljubljana. Biologinja Tjaša Griessler Bulc. Foto: STA

Ljubljana.
Biologinja Tjaša Griessler Bulc.
Foto: STA

Ljubljana. Biologinja Tjaša Griessler Bulc. Foto: STA

Ljubljana.
Biologinja Tjaša Griessler Bulc.
Foto: STA

Ljubljana. Biologinja Tjaša Griessler Bulc. Foto: STA

Ljubljana.
Biologinja Tjaša Griessler Bulc.
Foto: STA

Ljubljana. Biologinja Tjaša Griessler Bulc. Foto: STA

Ljubljana.
Biologinja Tjaša Griessler Bulc.
Foto: STA

Raziskovalka Griessler Bulc deluje predvsem na področju zelenih tehnologij za zmanjševanje neželenih vplivov na okolje in človeka. Težave današnjih mest po njenih besedah izhajajo iz tega, da mesta delujejo linearno. To pomeni, da mesto potrebuje pitno vodo, hrano in še veliko drugih dobrin, ki jih je treba dostaviti. Mesto nato pitno in padavinsko vodo onesnaži, hrano in ostale vire porabi, nato pa zavrže. Vse, kar mesto zapušča, je zelo obremenjujoče za okolje. V kontekstu podnebnih sprememb, kot so poplave, suše, morda celo pomanjkanje hrane, se je po besedah biologinje treba vprašati, ali bo tudi v prihodnje pitna voda lahko vselej prišla do mest in ali bo vselej na voljo dovolj hrane, da bi zadovoljila vse večje potrebe prebivalcev svetovnih mest.

Kako rešiti ta problem? Tako, da bi mesta našla način, kako postati samozadostna. Raziskovalka Griessler Bulc predstavi idejo, da bi v prihodnje morali iz linearnih mest preiti na koncept krožnih mest: "Krožna mesta so t.i. mesta prihodnosti. Zasnovana so tako, da bi lažje kljubovala vsem tistim dejavnikom, ki prihajajo zaradi podnebnih sprememb. Krožna mesta so tista, kjer bi tako vodo kot ostale trdne snovi, ki jih mesto prejme ali v njem celo nastajajo, predelali in začeli ponovno uporabljati v samih mestih. S tem bi dosegli, da bi v mestu voda in snovi krožile; mesta praktično ne bi nič zapuščalo, manj bi potrebovali tudi vode in hrane od zunaj."

Sonaravne rešitve v mestih prihodnosti

Elementi krožnih mest so lahko po besedah sogovornice tudi sonaravne rešitve: "Pri sonaravnih rešitvah posnemamo procese, ki jih je narava razvijala milijone let. To preučimo in nato uporabimo, denimo za čiščenje vode ali pa za zviševanje kakovosti drugih vodnih teles." Rastline v vodi lahko po razlagi biologinje rastejo le, če ima voda hranila. "Rastline iz vode prevzemajo hranila in jih vgradijo v svojo biomaso. Biomaso lahko iz vode odstranimo in jo ponovno uporabimo - za sekance, za pletenje stolov, kot strukturni material ali celo za gradnjo hiš. To so zametki kroženja."

"Sonaravne rešitve v krožnih mestih so lahko rastlinske čistilne naprave, zelene stene, zelene strehe, parki, v katerih se voda razliva, lahko so tudi površine urbanega kmetijstva, brez katerega mesta ne morejo postati krožna." Po razlagi raziskovalke zelene strehe v mestih omogočajo, da se voda ob večjih nalivih zadržuje na strehah in s tem blaži poplave ali vročino, rastlinske čistilne naprave čistijo onesnaženo vodo, zelene stene pa lahko čistijo sivo vodo iz kopalnic do te mere, da lahko z njo splakujemo stranišča, operemo avto. Z uporabo drugačnih elementov za določena opravila tako ne potrebujemo več pitne vode, temveč uporabljamo druge vire vode, ki jo imamo v mestu na razpolago. Vsak, ki ima vrtiček, pa si lahko postavi zbiralnik in svojo zelenjavo zaliva z deževnico.

Poleg tega bi lahko kanalizirane (v beton ujete) potoke v mestih revitalizirali in jim vrnili obliko naravne struge, tako da bi jih umetno vijugali, naredili tolmune in prodišča, zasajena z rastlinami. Na ta način bi lahko vodi ponovno omogočili, ob upoštevanju poplavnih zahtev, samočistilno sposobnost, ki pa je možna le ob zelo visoki biodiverziteti - "da imamo različne organizme, ki imajo v vodi svojo prehransko verigo, s čemer večino škodljivih snovi odstranjujejo".

Človek naj deluje v smeri blaženja podnebnih sprememb

Sonaravne rešitve so po besedah profesorice Griessler Bulc prepoznane že v mnogih evropskih mestih in tudi drugod po svetu. Tako na primer v Londonu, kjer ugotavljajo, da ima mesto za 40-krat premalo površin, da bi se prehranilo, že računajo, koliko zelenih streh in urbanih vrtov si lahko privoščijo v samem mestu. Tudi Slovenija sodeluje v projektu EdiCitNet/Užitna mesta s Šempetrom pri Gorici kot enim od 11 mest na svetu. S projektom skušajo najti rešitve, kako bi lahko mesta po vsem svetu postala samozadostna glede prehrane.

V primeru Šempetra skušajo vpeljati urbano kmetijstvo: "Vrtičkarstvo je sicer v Sloveniji pogosto, a bistvo tega projekta ni, da bi pridelovali zelenjavo. Gre bolj za razumevanje, kaj potrebujemo za vrtičke, od kje lahko dobimo hranila, zadostno količino vode in kakšna je kakovostna voda za zalivanje naše zelenjave. To je seveda voda, ki je zdrava in ima v sebi dovolj hranil. Ta hranila pa lahko vzamemo tudi iz mesta in tako sklenemo krog."

Na kaj naj bodo pozorni mestni vrtičkarji? Sogovornica je opozorila, da je lahko voda, ki jo vrtičkarji uporabljajo, zdravju škodljiva. "Tudi bistra voda ni vselej čista voda. V njej je lahko mnogo človeku nevarnih snovi. To pomeni, da mora vrtičkar vedeti, s kakšno vodo zaliva svoj vrt. Občine se zadnja leta vse bolj trudijo, da bi vrtičke opremile tako, da bi uporabljali zdravo vodo za zalivanje, uporabnike pa spodbujajo k rabi naravnih hranil." Na vrtičkih je smiselno pridelati toliko, da zadovoljimo dnevne potrebe, zato si po besedah sogovornice na njem lahko privoščimo trajnostno pridelavo. Ob tem pa je izpostavila tudi družabni, vzgojni in terapevtski pomen vrtičkarstva.

Gospodinjstva - glavni vir onesnaževanja v mestih

Še vedno se je treba zavedati, da so glavni vir onesnaževanja voda v mestih gospodinjstva, ter tega, da navkljub razpoložljivim čistilnim napravam še vedno obstaja vrsta onesnaževal, ki jih iz vode ne odstranjujemo oziroma šele ugotavljamo, katera so. "To so denimo antibiotiki, različne mutagene, kancerogene snovi, mikroplastika, ki prihaja predvsem iz pralnih strojev...," opozori raziskovalka Griessler Bulc.

Voda je namreč topilo. Vse, kar vanjo odvržemo, se po razlagi biologinje v njej lahko raztopi. Nato pa s to vodo zalivamo svoj vrt in vse se nam vrne na krožnik: "Bolj ko se bomo zavedali, da je ta krog sklenjen, bolj bomo pazili, kaj in kam odvržemo in tudi, kaj jemo, ker nam je od vsega najpomembnejše naše zdravje."

Sogovornica je še dodala, da v njeni raziskovalni skupini že od leta 2008 preučujejo uporabo človeškega blata in urina za kmetijstvo. "Če je človek zdrav, so tudi njegovi izločki zdravi, kar pomeni, da jih lahko ob ustrezni obdelavi tudi uporabimo. Zlasti v mestih."