Okoljski ekonomist Sonnenschein: Emisije CO2, ki v krizi upadejo, se sčasoma ponovno okrepijo

Pandemija novega koronavirusa (SARS-CoV-2), ki povzroča bolezen, s katero se v zadnjih mesecih sooča svet, prinaša mnoge človeške žrtve, trpljenje in negotovost, hkrati pa ukrepi, povezani z omejitvijo epidemije, povzročajo tudi velike motnje ekonomskega sistema. Zaradi uvajanja karanten, prepovedi potovanja, zapiranja podjetij in strmega upada aktivnosti v številnih storitvenih sektorjih namreč ekonomska aktivnost ugaša.

V vsej tej globalni tragediji se zaradi omenjenih ukrepov zmanjšuje potrošnja, s tem pa upadajo emisije ogljikovega dioksida, proti katerim se v zadnjih letih bolj ali manj neuspešno poskušamo boriti. Po prvih ocenah so se emisije ogljikovega dioksida od pojava koronavirusa na Kitajskem, ki je največji onesnaževalec okolja na svetu, znižale za kar četrtino v primerjavi z enakim obdobjem lani.

Emisije škodljivih plinov upadejo med vsako krizo

Vendar pa zmanjšanje emisij v času krize ni nič novega, opozarja okoljski ekonomist Jonas Sonnenschein iz Nemčije, ki z družino živi v Sloveniji. Sonnenschein raziskuje klimatske in energetske politike, v okviru organizacije Umanotera pa se ukvarja tudi s trajnostnimi življenjskim izbirami, še posebej na področju letalskega prometa.

Kot je pojasnil v pogovoru za STA, so globalne emisije ogljikovega dioksida upadle v času vseh velikih ekonomskih kriz, saj obstaja močna povezava med ekonomskim razvojem in emisijami, a so se emisije sčasoma povrnile. Četudi se zdi, da tokratna predstavlja priložnost za odmik od povečevanja emisij toplogrednih plinov, izkušnje iz preteklosti kažejo, da je to malo verjetno.

Tudi Glen Peters, direktor raziskav na Centru za mednarodne raziskave podnebja in okolja v Oslu, opozarja, da finančne krize v najboljšem primeru za nekaj let odložijo rast emisij. Pride lahko do strukturnih sprememb, kot je bil je denimo premik k jedrski energiji po naftni krizi leta 1980, a podatki kažejo, da emisije rastejo še naprej.

Tudi v času zadnje velike finančne krize leta 2008 je prišlo do upada emisij, a so te že leta 2010 zopet narasle. Na ta hitri povratek emisij so med drugim vplivali nižanje cen energije v izogib pritiskom po strukturnih spremembam v energetski potrošnji ter velike vladne investicije za spodbujanje hitrega ekonomskega okrevanja. K temu so pripomogli tudi učinki desetletje trajajoče visoke ekonomske rasti držav v razvoju, ki so bili močna podlaga za hitro okrevanje po finančni krizi ter hiter povratek k visokim emisijam, piše Glen Peters s soavtorji v članku v Nature Climate Changeiz leta 2012.

Jonas Sonnenschein zato pričakuje, da bo do podobnega vzorca prišlo tudi tokrat, a so kakršnekoli napovedi o prihodnosti trenutno še precej negotove, saj je razvoj odvisen od številnih dejavnikov, od razsežnosti epidemije, od trajanja ekonomske krize in od finančnih spodbud in drugih ukrepov, ki jih bodo vlade namenile gospodarstvu.

Popolnoma mogoče pa je tudi, da pretekle ekonomske krize ne bodo primerljive s to, v kateri smo se znašli, ki je za zgodovino modernega človeka nekaj popolnoma novega in nepredvidljivega.

Animacija Evropske vesoljske agencije prikazuje 10-dnevno gibanje emisij dušikovega dioksida, onesnaževalca, katerega glavni vir je promet.

Letalski promet - ena največjih groženj podnebju

Posledice, ki jih prinašajo ukrepi za zajezitev epidemije koronavirusa, novi vzorci dela, strah pred potovanji in širjenjem bolezni bi lahko za daljše obdobje močno spremenili tudi letalsko industrijo, ki je eden največjih svetovnih onesnaževalcev okolja.

Letalski promet namreč na globalni ravni pripeva okoli pet odstotkov toplogrednih plinov ter tako predstavlja enega največjih izzivov v boju proti podnebnim spremembam. Poleg tega raziskave po besedah Sonnenscheina kažejo, da je letalski promet eden pomembnih krivcev za hitro in neomejeno globalno širjenje bolezni po svetu, tudi bolezni covid-19, ki jo povzroča novi koronavirus.

Politike na področju letalskega prometa sicer trenutno delujejo v prid tega sektorja, saj ga z različnimi subvencijami podpirajo, namesto da bi ga z uvedbo davkov na letalsko gorivo in davkov za mednarodne lete podražile in se usmerjale v razvoj alternativ, kot je železniški promet.

Pri prihodnjih reševanjih podjetij v letalskem sektorju, ki bodo neizogibna, bo zato podporo nujno potrebno povezati z okoljskimi kriteriji. Hkrati se bo morala pomoč osredotočiti na zagotavljanje plačevanja delavcev in ne na dobičke lastnikov letalskih prevoznikov, je poudaril Sonnenschein.

"V trenutni situaciji se sicer zdi manj verjetno kot kadarkoli prej, da bi na področju letalskega sektorja uvajali stroge podnebne politike. Zato je vse, kar lahko naredimo po koncu pandemije, to, da se kot posamezniki odločimo, ali se v času podnebne krize želimo posluževati letalskega prometa," je povedal Sonnenschein.

Politike zelene rasti ne zadostujejo

Sonnenschein je v lanskem letu zaključil doktorski študij na univerzi v Lundu, v kateri se je ukvarjal z zeleno rastjo in politikami podnebnih sprememb, ter ugotovil, da ukrepi za boj proti podnebnim spremembam niso dovolj odločni in ambiciozni.

Prepričan je, da politike zelene rasti, ki ciljajo na hkratno zmanjšanje emisij na eni strani in rast ekonomije na drugi strani, ne zadostujejo, saj empiričnih dokazov, da delujejo, ni. Če imamo resne namene glede doseganja podnebnih ciljev, potrebujemo instrumente, ki jih bodo dosegli, ne instrumentov, ki ciljajo predvsem na ekonomsko učinkovitost.

Politike zelene rasti namreč ne želijo ogroziti ekonomske rasti, zato je v ozadju oblikovanja politik vseskozi prisotno vprašanje, "ali se nam to res splača, ali se nam splača vlagati v tehnologijo za razogljičenje, ali pa je to prevelika obremenitev za ekonomijo?"

Namesto da ciljamo na večjo rast, bi po njegovem mnenju morali ciljati na doseganje podnebnih ciljev in drugih pomembnih družbenih ciljev. "Če se bo zaradi tega rast zmanjšala, bomo morali s tem živeti. In verjetno bomo s tem živeli bolje, kot če bi bili osredotočeni na ekonomsko rast," je prepričan Sonnenschein.

Odrast - gibanje, ki preizprašuje idejo neskončne rasti

Odmik od modela rasti je tudi ena glavnih idej teorije odrasti, ki v zadnjih letih postopoma prihaja v ospredje razprav o prihodnosti našega planeta ter preizprašuje ustaljene koncepte, kot so blaginja, razvoj, rast, BDP. Teorija, ki še nima enotne definicije, v splošnem zagovarja, da je ekonomska rast slab indikator vsesplošnega napredka in blaginje v družbi, družba, ki živi v skladu s teorijo odrasti, pa se osredotoča na zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in zagotavljanje visoke kakovosti življenja ob hkratnem krčenju porabe virov in prekomerne potrošnje.

"Gre za upočasnitev - da ne delamo vedno več, s ciljem, da bi imeli vedno več, temveč da zmanjšujemo potrošnjo in se pomikamo k sodelovalni potrošnji, kjer si nekatere predmete, kot so orodja ali avtomobili, delimo," je pojasnil Sonnenschein.

Trditi, da je prepozno, je zadnja stopnja zanikanja podnebnih sprememb

Glede omejitve segrevanja pod dve oziroma pod 1,5 stopinje Celzija do konca stoletja glede na predindustrijsko raven je kritičen, saj ga je po njegovem mnenju nemogoče doseči. Za dosego cilja bi morali namreč ogljikov dioksid iz atmosfere odstraniti v izjemno velikih količinah, pri tem pa se zanašati na tehnologijo, "ki je znanstvena fantastika".

Kljub temu pa poudarja, da je potrebno narediti vse, da ga dosežemo. Trditi, da je prepozno, je namreč zadnja stopnja zanikanja podnebnih sprememb, je prepričan. Za doseganje tega cilja pa potrebujemo potrpežljivost, iniciative od spodaj navzgor, pozitivne zgodbe in predvsem ustrezne politike, ki morajo omogočiti drugačen model potrošnje.