znanost 14.2.2020 8:00

Mikroplastika - nevidna grožnja planetu

piše Lea Udovč

Ljubljana, 14. februarja - Z naraščajočo proizvodnjo plastičnih izdelkov je v naravi vse več tudi mikroplastike, ki jo najdemo že povsod, tudi v Marianskem jarku. Čeprav se v okolju porazgubi in je zato ne vidimo, ne izgine, temveč slej ali prej konča na dnu jezer in morij, opozarja geolog Andrej Šmuc, ki želi mikroplastiko raziskovati tudi v kraških ekosistemih.

Ljubljana, Atrij ZRC.
Predavanje geologa Andreja Šmuca z Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani.
Foto: STA

Ljubljana, Atrij ZRC.
Predavanje geologa Andreja Šmuca z Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani.
Foto: STA

Ljubljana, Atrij ZRC.
Geolog Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani.
Foto: STA

Izum plastike je bil revolucionarno odkritje, saj je izjemno lahka, poceni in vzdržljiva ter uporabna za najrazličnejše namene. Danes pa se ta material prav zaradi njegove obstojnosti kaže kot vedno večje breme.

Proizvodnja plastike danes že dosega 380 milijonov ton letno ter predstavlja najhitreje rastočo obliko onesnaževanja na Zemlji. Od približno 26 milijonov ton plastičnih odpadkov, ki jih vsako leto proizvedemo v EU, jih recikliramo manj kot 30 odstotkov, velik del pa jih še vedno pristane na odlagališčih in v okolju, kjer onesnažuje gozdove, reke, obale in morja.

Največji simbol človekovega onesnaževanja Zemlje s plastičnimi odpadki pa je verjetno velika pacifiška zaplata odpadkov - približno 1,6 milijona kvadratnih kilometrov velik plavajoči otok plastičnih odpadkov v Tihem oceanu, je na torkovem predavanju Znanost na cesti poudaril geolog z Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani Andrej Šmuc.

Mikroplastika: Onesnaževalo, ki ga je v naravi vedno več

Kot je povedal Šmuc, so "vse te čudovite lastnosti, ki jih ima plastika, po eni strani dobre, po drugi pa zelo slabe". "Če je poceni, jo lahko proizvajamo v velikih količinah, če je obstojna, se v okolju ne degradira, in če je lahka, po našem planetu potuje zelo preprosto - z vetrom." Četudi po tem, ko plastični izdelek vržemo v koš, nanj pozabimo, ne izgine, temveč slej ali prej konča v jezerih oziroma morju, je dejal Šmuc.

Plastika se namreč v naravi ne razgradi, temveč le razpada na vedno manjše delce, ki jih, če so veliki od 300 mikrometrov do 5 milimetrov, imenujemo mikroplastika. Ta je postala sodobno onesnaževalo, ki ga je z naraščajočo proizvodnjo plastičnih izdelkov v naravi vedno več.

Medtem ko lahko velike plastične ostanke hitro opazimo in odstranimo iz narave, so njeni mikroskopski delci neopazni ter se nahajajo že povsod - v pitni vodi, v zraku in zemlji, hrani, kozmetiki, tekstilu in v morju.

V litru morske vode denimo najdemo do 3000 delcev mikroplastike, v slovenskem morju pa je na površini enega kvadratnega kilometra 130.000 do milijon delcev mikroplastike. Mikroplastiko najdemo celo v najglobljem delu svetovnih oceanov - Marianskem jarku, kjer človeškega vpliva ne bi pričakovali.

Velik del mikroplastike pride v okolje tudi z obrabljanjem avtomobilskih gum, pa tudi s pranjem. Med pranjem jopice iz flisa denimo v vodo spustimo 250 tisoč vlaken, zaradi česar flis postaja tanjši in trši.

Mikroplastika v kraškem ekosistemu

Geologi so po besedah Šmuca na začetku in na koncu verige mikroplastike, saj mikroplastiko izdelujejo iz nafte, na koncu pa pristane v morjih in jezerih. "Ko pride v okolje, se slej ko prej obnaša kot drugi naravni materiali - potuje po vodnih sistemih in zraku ter se odloži v 'depo centrih' - v morjih in jezerih, kjer se nalagajo na morsko oziroma jezersko dno."

Šmuc je pojasnil, da so raziskave mikroplastike, ne le v geologiji, temveč v znanosti nasploh, še v povoju, na kar nakazuje tudi majhno število člankov v znanstvenih revijah na to temo. To je šele z letom 2015 začelo hitreje naraščati. Temo so kot relevantno prepoznali tudi številni slovenski raziskovalci, ki so se po besedah Šmuca v letošnjem letu združili v različne projekte na temo mikroplastike.

Eden od predlaganih projektov, v katerem bi poleg raziskovalcev Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU ter Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB) sodeloval tudi Šmuc, bi radi raziskovali mikroplastiko v kraških vodonosnikih. S pitno vodo s tega območja se namreč oskrbuje kar 50 odstotkov Slovenije, poleg tega bo voda po mnenju Šmuca postala naslednja nafta, česar se sicer v Sloveniji, kjer imamo pitno vodo na vsakem koraku, še ne zavedamo.

Raziskav in analiz mikroplastike na krasu še ni bilo

Doslej so se raziskave mikroplastike večinoma osredotočile na morja in oceane, raziskav in analiz v tako odročnih ekosistemih, kot je kraški, pa do sedaj sploh še niso opravili. Prva se je s tem področjem začela ukvarjati raziskovalka Lara Valentič, ki je v svojem pionirskem delu raziskovala prisotnost mikroplastike v površinskih vodah in v podzemlju na postojnskem območju in na območju Škocjanskih jam.

Izmed vseh 87 vzorcev vode in sedimenta, ki jih je zbrala Valentičeva, je bila mikroplastika prisotna v 31 vzorcih - 26 vzorcih vode in petih sedimenta.

Sistem velikih lukenj, ki vode ne filtrira

Kot je pojasnil Šmuc, je kraški sistem občutljiv, saj je pravzaprav "sistem velikih lukenj". Medtem ko umazana voda običajno pronica skozi debele plasti tal, ki vodo, preden pride v podzemlje, prečistijo, pa so kraška tla sestavljena iz kamna in zelo tanke plasti tal, zaradi česar se voda ne filtrira. Poleg tega voda nenavadno in hitro potuje, kar je za vodooskrbo velik problem, je pojasnil Šmuc.

V predlaganem projektu želijo po besedah Šmuca raziskovati vse od vode do kraških sedimentov in "depo centrov", kot so jezera. Mikroplastiko bi raziskovali na Cerkniškem polju, Planinskem polju, v kraških in ledeniških jezerih v visokogorju in podzemnih zajetjih vode.

Raziskovali pa ne bodo le prisotnost mikroplastike, temveč tudi kako ta vpliva na tamkajšnje organizme.

Potrebujemo več raziskav

Svetovna zdravstvena organizacija je avgusta lani v prvem poročilu o vplivu tega onesnaženja na človeka zapisala, da mikroplastika za zdaj predstavlja le minimalno tveganje za zdravje ljudi. Obenem pa so izpostavili, da njihove ugotovitve temeljijo na omejenih informacijah, ter poudarili, da moramo nujno narediti več raziskav, hkrati pa ustaviti rast onesnaževanja s plastiko.

Raziskovalci sicer opozarjajo, da je največja težava in potencialno tveganje za zdravje biofilm, nekakšen plašč iz mikroorganizmov, v katerega so vlakna mikroplastike lahko odeta. Mikroorganizmi običajno niso nevarni, lahko pa s sabo nosijo patogene. "Tako vas ne ubije mikroplastika, temveč legionela, ki je na vlaknu," je ponazoril Šmuc.