F3ZO 4.10.2019 11:41

Čačinovič Vogrinčičeva o odnosu do starejših: Ne smemo več pristajati na nesprejemljivo

pogovarjala se je Polona šega

Ljubljana, 4. oktobra - Potrebujemo skupen svet, kjer bo prostor za vse, ob razmislekih o starajoči se družbi opozarja dolgoletna profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo Gabi Čačinovič Vogrinčič. Letošnja ambasadorka Festivala za 3. življenjsko obdobje tako poziva vse generacije, posebej pa odločevalce, naj ne pristajajo več na nesprejemljivo.

Prepričana je, da se "moramo zavzemati za družbo, kjer bo prostor za dostojanstveno življenje v socialni pravičnosti in temeljnem človekovem dostojanstvu za vse". To pa pomeni družbo, kjer so v središču socialna pravičnost, javno zdravstvo, javno šolstvo, javno dobro, javna blaginja. "To je najprej skupen problem," je za STA opozorila Čačinovič Vogrinčičeva, ambasadorka letošnjega festivala, ki že tradicionalno v začetku oktobra na enem mestu poveže nevladne organizacije s področja starejših, predstavnike akademskih strok in politične odločevalce pri temah, ki zadevajo predvsem starejšo generacijo. Letos je po ocenah organizatorjev v minulih treh dneh gostil okoli 17.500 obiskovalcev.

Čačinovič Vogrinčičeva je v pogovoru ob robu festivala opozorila, da je treba začeti drugače pristopati k reševanju temeljnih vprašanj družbe. Naloga družbe je po njenem mnenju varovati človekovo avtonomijo čim dlje in v vseh pogledih. Kot drugo nalogo pa vidi, da človek, ko potrebuje pomoč, to dobi dostojanstveno. Ugotavlja, da je v tem času na kocki dostojanstveno življenje vseh, ne le starejših. Posvarila je, da neoliberalni kapitalizem, ki je brutalen, ne potrebuje sveta za vse ljudi. Pač pa v vseh generacijah potrebuje sužnje. "Temu se moramo upreti," je pozvala in dodala, da nikakor ne smemo več pristajati na nesprejemljivo. "Nesprejemljivo je, da človek ne more živeti od svoje plače ali pokojnine," je opozorila.

Prepričana je, da lahko vsak človek v vseh obdobjih najde prostor sreče. To vidi kot model za družbeno ravnanje marsikje. Priznava, da je imela sama veliko srečo, da je lahko delala, kar jo je veselilo. Na fakulteti, kjer je bila tudi dekanja, so po njenih besedah zavzeti za družbo socialne pravičnosti in človekovega dostojanstva.

Strinja se, da se morda tak način razmišljanja razlikuje od razmišljanj in ravnanj, ki so vidna. "Ampak dogajajo se tudi manj vidne stvari. Med mladimi denimo. Skupnostne akcije, ravnanja, ki so neodvisna od potrošništva, oblike skupnostne medsebojne pomoči ...". Po njenem opozorilu je družba sicer popolnoma prežeta z neoliberalizmom.

"Neoliberalizem seveda tudi nikakor ne mara socialnega dela," je izpostavila. Tako fakulteta kot socialne delavke in delavci so po njenih besedah pod hudim pritiskom. "Morajo se upirati birokratizaciji poklica, obravnavi človeka samo še na računalniku," je dejala. A po njenem pojasnilu poznajo odgovor, to pa je koncept soustvarjanja, kjer govorijo o odnosu in o procesu.

Sama črpa moč iz tega, kar dobi pri svojem delu z ljudmi. "Ogromno dobiš, če daješ," je poudarila. Ker se je telesno izčrpala in zbolela, mora zdaj bolj paziti nase. A kljub temu se počuti tudi zaradi vsega, kar je dobila pri svojem delu, zavezana nadaljevati.

Dvomljivcem, ki jo sprašujejo, ali ni v svojem razmišljanju morda preveč naivna, odgovarja tako kot Stephane Hessel ob obisku v Ljubljani: "Pa bodimo še malo naivni."

Ob ugovarjanju, da je za takšno razmišljanje in ravnanje v skladu z njim potrebno veliko časa, ki pa ga ni, pa opaža: "Ne moremo več niti živeti, ker nimamo časa. V šoli jemljemo čas otrokom že takoj. Določimo ga odrasli, ki popolnoma zagospodarimo z njim."

"Toda zdaj se že pišejo ode počasnosti," je spomnila. "Največje razkošje bogatih ljudi v sodobnem svetu je, da imajo čas. Toda čas mora biti razkošje vsakega človeka," je pozvala.

Strinja se, da si je čas težko izboriti. "A ne odnehati. Kajti alternativa je katastrofična," je še posvarila.