Ilija Trojanow: Odprto pismo Evropi

Ljubljana, 22. avgusta - Drage Evropejke in Evropejci, dragi sostorilci, drage sožrtve.

Pred kratkim sem prejel e-pošto Ajše al Gadafi, edine hčerke nekdanjega libijskega diktatorja. Ne poznava se. Gospa Gadafi mi je kljub temu prav zaupljivo pisala, da bi mi rada zaupala 27 milijonov dolarjev in pol, če ji pomagam investirati denar v svoji državi. Kraljevsko mi bo povrnila, s povračilom v višini 30 odstotkov. Prosila me je, naj se nujno povežem z njo.

Seveda nisem verjel, da mi zares piše gospa Gadafi. Saj tudi ni bilo prvič, da se mi je kdo oglasil na tak način. Gotovo se je tudi vam vsaj enkrat v življenju zgodilo, da ste prejeli podoben dopis - nekdaj v obliki pisma, kasneje po faksu in zadnje čase po e-pošti. Naklepanje prevare.

Nigerijci temu pravijo kar "419", po členu v svojem kazenskem zakoniku: nekdo se poveže z vami in trdi, da ima dostop do ogromne količine (poneverjenega) denarja, in ta nekdo bi rad pomoč, da ga spravi iz Nigerije (ali pa Rusije, Brazilije oziroma od kod drugod). Podjetni Nigerijci pošiljajo na milijone takšnih e-sporočil, in ko kdo od prejemnikov nasede, ga najprej prosijo za manjše administrativne zneske, nato izvedejo veliki udarec. Kdor pristane na srečanje, ga prepričljivo potegnejo za nos.

Evropejci govorijo ali pišejo o primerih 419 večinoma v povezavi z bajno korupcijo, kakršna vlada v deželah, kot je Nigerija, napol ogorčeno, napol s posmehom. Redkeje se ukvarjajo z vedenjem naslovnikov prevare, ki večinoma veljajo za žrtve, čeprav so pravzaprav sostorilci. Kako lahko pošiljatelji takšne pošte pridejo na absurdno misel, da bo kakšen Evropejec nasedel tako napihnjeni pravljici o zlatu in draguljih? Finta deluje samo zato, ker je za obe strani samoumevno, da bo Nigerijec, Libijec ali Iračan umazane denarce zaupal čistemu Evropejcu, da ga bo ta čuval in opral. Nikomur se ne zdi nenavadno, da je samoumevno slepo zaupati Evropejcu in da bo nakradene milijone varno shranil. Kakor da je to naše delo pri globalni delitvi zadolžitev:

Oni pokradejo, mi pa prikrivamo - dolar dolar pere. Vsako e-sporočilo 419 opozarja na to, da je korupcija na globalnem jugu možna samo zato, ker bo nakradeni denar prej ali slej pristal pri nas, v Londonu ali Zürichu, na Cipru ali v Liechtensteinu.

Ob tem smo pa še kako ogorčeni nad obsegom korupcije na globalnem jugu - vsako leto se poneveri približno 50 milijard dolarjev - in to v najrevnejših deželah sveta. Kapital pa se steka na globalni sever. Kdo je odgovoren za prevarantski podton globaliziranega kapitalizma, ni tako jasno, kot bi si kdo mislil. Pri Transparency International trdijo, da je Somalija najbolj skorumpirana država na svetu, Roberto Saviano, nadvse cenjeni italijanski pisatelj, ki se že desetletja ukvarja z mafijskimi strukturami, pa meni, da je najbolj skorumpirana država na svetu Velika Britanija. London se je spremenil v urbano igrišče lopovov vsega sveta. Drži oboje. Kot državljani Evrope pa se najprej pozabavajmo z našo lastno shizofrenijo: zahtevamo good governance in obenem peremo umazani denar. Obenem: s srcem v nebesih in z debelo ritjo na udobnem kavču.

Konec 18. stoletja je v Edinburgu živel mož po imenu William Brodie, eleganten džentelmen, ki je vodil mizarsko delavnico in so ga someščani spoštovali. Čez dan je deloval v mestnem svetu in zanesljivo izpolnjeval vsa mizarska naročila, čez noč pa je vlamljal v domove svojih strank in jih ropal. Dokler ga nekega dne niso zasačili in obesili.

Na Williama Brodieja bi že zdavnaj pozabili, če ne bi pisatelj Robert Louis Stevenson v njem prepoznal zunanjega simbola vznemirjujoče človeške lastnosti: razcepljene osebnosti. Stevenson se je Brodieja lotil trikrat, najprej dvakrat z neuspešnima gledališkima predstavama, tretjič pa mu je uspel bestseler s sijajno zgodbo "Nenavadni primer doktorja Jekylla in gospoda Hyda".

"Rodil sem se kot dedič velikanskega premoženja, v zibel so mi položili krasne darove, po naravi sem bil nagnjen k marljivosti, deležen sem bil spoštovanja modrih in dobrih soljudi in sem imel zagotovljeno časti in spoštovanja vredno prihodnost." Takole piše doktor Jekyll na začetku svoje izpovedi v zadnjem poglavju romana. Ugleden zdravnik je, mož, ki zdravi, mož, ki ceni izobrazbo in znanje, pomemben član družbe.

Obenem pa je brezčuten, brutalen zastopnik požrtnosti, možakar po imenu gospod Hyde.

Ne obstoja doktor Jekyll na eni in gospod Hyde na nasprotni strani, temveč samo ena kreatura, ki je "zapadla prepričanemu dvojnemu življenju". Pa še: "Kadar sta se bitji v moji zavesti med seboj borili, ko so me imeli le za eno od obeh, je bilo to mogoče samo zato, ker sta bili obe zakoreninjeni v meni."

Doktor Jekyll ni nedolžen, naiven ali slep. Prepoznava sovraga v svoji notrini. Tudi premagal bi ga rad. A se mu nazadnje vda. Pripoved vodi neposredno v sedanjost. Kar velja za posameznika, lahko velja za cele družbe: Evropa, natančneje Evropska unija, je dr. Jekyll oziroma g. Hyde.

Leta 2017 je bil predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker zgrožen nad razmerami v libijskih begunskih taboriščih. "Ne spim mirno ob misli na to, kar se v Libiji dogaja ljudem, ki so si zaželeli boljšega življenja in v Libiji naleteli na pekel." Evropa "ne sme biti tiho ob neverjetnih težavah, za katere se zdi, kot da prihajajo iz drugega stoletja". Juncker je bil "zelo šokiran" nad poročili, po katerih so v Libiji begunce preprodajali kakor sužnje. "Še pred dvema mesecema se nisem zavedal razsežnosti teh problemov. Postali so zares pereči." Junckerjevo ogorčenje je lahko razumeti. V Libiji zapirajo po 30 beguncev v celice, manjše od petih kvadratnih metrov. Sestradani so, ker dobijo hrano samo še vsak tretji dan. Poročilo človekoljubne organizacije Zdravniki brez meja navaja, da so se jim življenjske razmere močno poslabšale. V zaporu Sabaa v glavnem mestu Tripoliju je skoraj četrtina zapornikov podhranjenih in med njimi je veliko otrok.

Po ocenah Mednarodne organizacije za migracije (IOM) je v Libiji trenutno okoli 670.000 beguncev. Nemško veleposlaništvo v Nigru je že leta 2017 v poročilu Uradu zvezne kanclerke opisalo, kaj se dogaja z zavrnjenimi begunci: "Na dnevnem redu so usmrtitve migrantov brez denarja, mučenja, posilstva, izsiljevanja in zapuščanja v puščavi. Priče iz enega od zaporov poročajo o petih ustrelitvah na teden - in to z napovedjo in vselej ob petkih, da naredijo prostor za nove."

Študija organizacije Women's Refugee Commission je prišla do sklepa, da je skoraj čisto vsaka ženska, ki beži prek Libije, žrtev spolnega nasilja. Preživeli poročajo o posilstvih s palicami, zažiganju genitalij, rezanju penisov, o moških, ki jih prisilijo, da posiljujejo lastne sestre. O nepredstavljivih grozotah. In vse to se dogaja samo v zadnjih dveh letih.

In kaj je torej naredil Juncker zoper te neznosne razmere?

Nič!

Kaj pa bi lahko?

Marsikaj.

Kajti to, kar se dogaja v Libiji, ni le toleriranje, temveč kar stvar neposrednega financiranja EU. Libijski mejni organi naj bi namreč zaščite potrebnim migrantom preprečevali pobeg z vsemi sredstvi. Če torej begunci v Libiji trpijo in umirajo zaradi srhljivih razmer, je to direktna posledica namerne politike EU.

Narobe pa je, da zastopnikom te politike, Jeanu-Claudu Junckerju, očitamo licemerje. Njegovo ogorčenje je bilo gotovo iskreno. Juncker je zakoreninjen v evropski tradiciji, ki vse od francoske revolucije propagira solidarnost in empatijo, ki je odpravila suženjstvo in imela odločilen delež pri oblikovanju besedila deklaracije o človekovih pravicah. Doktor Jekyll takole razlaga: "Navkljub globoki razdvojenosti pa nikakor nisem bil hinavec, saj sem z enim in drugim mislil smrtno resno. Bil sem pravi jaz, ko sem se otresel vseh zadržkov in se potopil v sramoto, kakor tudi podnevi, ko sem spodbujal znanstveno delo ali pomagal premagovati silo in bedo."

EU razlaga, da "podpira nacionalne upravne organe, da bi bili močnejši pri svojih prizadevanjih v borbi proti tihotapcem z ljudmi". V resnici pa je razlika med libijskimi organi in tihotapskimi bandami precej zabrisana.

"Evropske vlade in ustanove vedno znova zagotavljajo, da se zavzemajo za prenehanje samovoljnega zapiranja beguncev, niso pa uporabile nobenih učinkovitih prijemov, da bi to res zagotovile," pravi Matteo de Bellis iz Amnesty International.

Evropski politiki govorijo kot doktor Jekyll, ravnajo pa kot gospod Hyde. Nemški minister za pomoč deželam v razvoju Gerd Müller denimo vseskozi izumlja velike rešitve za svet, ob koncu njegovega delovnega dne se pa zgodi bore malo dobrega.

Minister si želi, da bi zahodne družbe korenito spremenile življenjski slog: "Naše blagostanje ne sme več temeljiti na delu sužnjev in otrok ter izrabljanju okolja." V svoji knjigi Ni pošteno Müller piše, da moramo doseči stanje, "v katerem bodo vsi ljudje na planetu živeli dostojanstveno. Nujno je, da končno vsem ljudem zagotovimo osnovne potrebe po hrani, vodi, stanovanju in zaposlitvi, kar pomeni za industrijske dežele, ki so do tega blagostanja že prišle, da se bodo morale znova naučiti deliti. Nadaljnje rasti na stroške drugih ne sme in ne more biti." Pri nagovoru v čast katoliške dobrodelne organizacije Misereor je Müller dejal: "'Usmilim se' danes pomeni 'prevzemam odgovornost' za vse, kar je v moji moči. In kakšno moč imamo! Kot porabnice in porabniki. Kot podjetja, ki producirajo po vsem svetu. Kot oblikovalci politike velikih gospodarskih sil."

Nato je z odobravanjem citiral zahtevek kardinala Fringsa, da je treba pihati na dušo tistim, ki določajo politične, ekonomske in socialne razmere. Vse to je častivredno, minister Jekyll nam nalaga jasno etično nalogo. Kakršno vsak od nas občuti kot svojo v trenutkih empatije. Moja hči se je v šoli učila, da neki premožen Švicar porabi toliko kot cela vas v Afriki. Če bi se z njim znašli na splavu, takšnega asocialnega parazita ne bi prenašali.

Politična praksa pa je povsem drugačna. Vse mednarodne institucije preprečujejo nujno potrebno preureditev globaliziranega ekonomskega in finančnega sistema. Štiri desetletja poskušajo različni administrativni nivoji Združenih narodov povezati ekonomsko dejavnost s človekovimi pravicami in izdati obvezujoča pravila. Nazadnje je pred letom dni Meddržavna delovna skupina za gospodarstvo in človekove pravice (IGWG) objavila osnutek pogodbe o ekonomiji in človekovih pravicah. "Ničelni osnutek" te pogodbe, tako poimenovan zato, da je jasna njegova začasnost in spremenljivost, je bil plod dolgoletnega barantanja med referenti. Zdaj ga je treba "predebatirati", kar je evfemističen izraz za omilitev vseh strogih in pravno obvezujočih pravil o mnogokrat brutalnem in skoraj zmeraj izkoriščevalskem nastopanju svetovnih koncernov v revnejših deželah.

Obenem pa so se izjalovila tudi prizadevanja globalnega juga, da bi bil sprejet v mednarodno komisijo za davčno politiko, ki ji dominira OECD, in to zaradi veta severa, tudi Nemčije. Sprejem v komisijo bi pomenil pot za "povečanje fiskalnih možnosti revnejših držav z regulativnimi prijemi na mednarodni ravni, denimo z zapiranjem davčnih oaz, bojem proti utajevanju davkov in tekmi za davčni dumping".

Še pred dvema desetletjema je bilo odpisovanje davkov najrevnejšim državam upoštevana politična tema. Vse je kazalo na odpis dolgov deželam v razvoju - razen lastnega pohlepa in samoljubja. Danes s kremplji in čekani branijo lastne koristi. Ko je ciklon Idai pred kratkim uničil dobršen del Mozambika, so srce parajoče prošnje po oprostitvi davkov naletele na gluha ušesa. Po podatkih IWF spada Mozambik med tistih 35 držav, ki so ujete v eksistenčni zadolžitveni pasti: zamujajo s plačili in niso v stanju, da bi poravnavale kredite.

Ko gre za denar, za "naše" blagostanje, dvigne gospod Hyde svojo odurno glavo in sabotira boj za človeško dostojanstvo in lepo življenje vseh.

Namesto obvezujočih pravil se EU z nemško vlado vred (ter z ministrom Müllerjem) naslanja na prostovoljne iniciative glede standardov okoljskega in socialnega varstva. Vzemimo za primer palmovo olje. Pred letom dni sem se polni dve uri vozil po severu Bornea in na obeh straneh ceste ves ta čas nisem videl drugega kot nasadov oljnih palm, kamor mi je seglo oko, kjer je še pred eno generacijo buhtela džungla. Pogled zdaj pa: kemično pognojena monokultura, rast v smeri smrti - v dveh desetletjih bodo tla izčrpana. "Amsterdamska izjava" spodbuja, naj trgovski, agrarni in prehranski koncerni, soodgovorni za desetletja uničevanja narave, prostovoljno pristanejo na strožje standarde in svoje poslovne modele prilagodijo trajnostnemu razvoju. Stara zamisel ima samo eno slabo plat - ne deluje.

V poljedelstvu gospod Hyde pušča še posebno močan pečat. Četudi zadnje svetovno kmetijsko poročilo zahteva radikalno drugačen poljedelski model, EU in najmogočnejše države članice še naprej forsirajo gradnjo industrijskega poljedelstva z neomejeno uporabo gnojil, pesticidov in licenciranimi industrijskimi sadikami. Vse to koristi predvsem interesom profita udeleženih agrarnih koncernov. Trajnostne ekološko agrarne načine pridelave komaj kdo upošteva.

Ob tej globoko zakoreninjeni shizofreniji bi se lahko prijeli za glavo, nekaj upanja pa vendarle ostaja. Konec 18. stoletja je bilo suženjstvo nekaj tako samoumevnega, kot so danes kontejnerski ladijski prevozi. Ko so v Angliji manjše skupine kritizirale sužnjelastništvo, so skomigovali nad etičnim aspektom, saj je bila čezatlantska trgovina s sužnji za Veliko Britanijo nadvse dobičkonosna. Pomenila je delovna mesta, omogočala ogromne zaslužke, zagotavljala potrošne dobrine. Bila je torej upravičena. Čisto tako kot danes vnebovpijoča socialna neenakost in uničevanje okolja. Argumenti gospoda Hyda se ponašajo z neverjetno kontinuiteto. A po polstoletnem političnem boju je bilo suženjstvo v Evropi vendarle odpravljeno.

Tudi to je del evropske tradicije. V delu Crisis in Civilization, pronicljivi obsodbi britanske vladavine v Indiji, se je pesnik Rabindranath Tagore trudil razločevati med imperializmom in odklanjanjem zahodne civilizacije. Po eni stran se Indija duši pod "lastno težo britanske vlade", po drugi pa ne nikoli ne sme pozabiti, koliko je pridobila s Shakespearjevimi dramami in Byronovo poezijo ter predvsem s "širokosrčnim liberalizmom angleške politike 19. stoletja". Tragedija je v tem, da "najboljše v tej civilizaciji, ohranjanje dostojanstva medčloveških odnosov, pri vladnih kupčkanjih ne igra nobene vloge".

Kot vemo, se zgodba doktorja Jekylla in gospoda Hyda slabo konča. Zavidljivo, kako dobro je Stevenson, Škot, ki je veliko prepotoval, dojel dvojno naravo Evrope:

"Občasno se je Henry Jekyll v grozi zazrl v dejanja Edward Hyda. A za to situacijo niso veljali navadni zakoni in glas vesti je bil zahrbtno utišan. Nazadnje je bil Hyde in to Hyde sam edini krivec. Jekyll ni bil zato nič slabši, vedno spet se je predramil - na videz nespremenjen - z vsemi dobrimi lastnostmi in urno, kjer je le bilo mogoče, popravljal, kar je Hyde storil hudega. S tem si je uspaval vest."

* avtor pisma Ilija Trojanow je večkrat nagrajeni nemški pisatelj in prevajalec bolgarskega rodu
* odprto pismo Evropi je pobuda festivala Dnevi poezije in vina, ki povabi uglednega pesnika/pesnico, da nagovori prebivalce o perečih problemih. Leta 2017 ga je napisal flamski avtor Stefan Hertmans, leta 2018 pa švedska pesnica iranskega rodu Athena Farrokhzad. Objavljeno je v uglednih evropskih medijih, prejmejo pa ga tudi poslanci Evropskega parlamenta ter člani Sveta Evrope in Evropske komisije
* prevod Brane Čop