Na okrogli mizi STA poudarili potrebo po dobrem sistemu dolgotrajne oskrbe

Ljubljana, 18. marca - S podaljševanjem življenjske dobe se ne podaljšujejo leta zdravega življenja. Država mora zato poskrbeti za dober sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo enako dostopna za vse, posamezniki pa lahko zase največ naredijo s skrbjo za ohranjanje samostojnosti, so poudarili sodelujoči na današnji okrogli mizi o dolgotrajni oskrbi, ki jo je organizirala STA.

Slovenci živijo vedno dlje. "Žal še nismo dosegli tega, da bi se nam s podaljševanjem življenjske dobe podaljševala leta zdravega življenja. Torej bomo vsi del življenja potrebovali dolgotrajno oskrbo," je pojasnila generalna direktorica direktorata za dolgotrajno oskrbo Klavdija Kobal Straus.

Poudarila je, da je vloga posameznika skrb za lastno zdravje in ohranjanje samostojnosti. "Naloga države pa mora biti, da nihče - tudi tisti, ki nimajo socialne mreže ali družine v klasičnem pomenu - ne izpade iz sistema in ni izvzet iz storitev, ko jih potrebuje," je razložila Kobal Strausova.

Tudi vodja programa Starejši za starejše pri Zvezi društev upokojencev Slovenije (Zdus) Rožca Šonc je izpostavila večanje števila starejših. "Potrebe po pomoči rastejo po 20 odstotkov na leto," je povedala in dodala, da je pomoč leta 2014 potrebovalo 45.000 ljudi, leta 2018 pa že 80.000. "Vsi ukrepi s ciljem, da se izboljša položaj starejših, ne učinkujejo. Tudi izhod iz krize in visok BDP ne dosežeta vseh družbenih skupin enako. Žal smo starejši med tistimi," je bila še kritična.

Dolgotrajna oskrba vključuje veliko deležnikov, to je dokazala tudi javna razprava o zakonu o dolgotrajni oskrbi, je pojasnila Kobal Strausova. Področje se dotika družbe, družine in prejemnikov pomoči. "Imamo kar nekaj dobrih rešitev, problem je integracija, potrebujemo povezavo in nadgradnjo, ki jo lahko uredimo s sistemsko nadgradnjo," je dodala. Pojasnila je, da trenutno o zakonu potekajo usklajevanja na tehnični ravni, ponovna obravnava pa je predvidena novembra letos.

Kobal Strausova je med drugim izpostavila tudi, da potrebujemo dodatna sredstva za dostop do pravic ne glede na okolje, iz katerega prihaja starostnik. Po nadgradnji predloga zakona o dolgotrajni oskrbi bi potrebovali dodatnih 150 milijonov evrov. "Ta sredstva bi lahko zagotovili z obveznim dodatnim plačilom vseh delovno aktivnih ljudi in upokojencev," je pojasnila. "Ampak če gledamo projekcije za naprej, pomeni, da moramo zelo aktivno pristopiti k rešitvi, zbiranju dodatnih sredstev," je povedala in dodala, da dlje kot bomo odlašali s sistemskimi ukrepi, večji bo manjko na tem področju.

Šončeva je izpostavila še neenak dostop do pomoči na domu. "Pomoč na domu vidim kot eno izmed tistih pomoči, ki najbolj diskriminira starejše, ker je cena pomoči odvisna od sposobnosti občine za sofinanciranje," je pojasnila.

Pomoč na domu je sicer tudi zakonska naloga občin, ki so dolžne subvencionirati pomoč na domu v višini vsaj 50 odstotkov cene. V Ljubljani subvencija po besedah vodje odseka za socialno varstvo na oddelku za zdravje in socialno varstvo Mestne občine Ljubljana Tanje Hodnik znaša okoli 80 odstotkov. Ob tem je pozvala, da bi bilo nujno uskladiti vse pravilnike, ki urejajo pomoč na domu, saj da je na njihovi podlagi zelo težko pravilno izračunati ceno pomoči na domu.

Velik izziv, s katerim se soočajo, je tudi kader, ki odhaja drugam. "Dodatno težavo nam je povzročil zakon o osebni asistenci, ki je omogočil, da imajo osebni asistenti kar pet razredov višji plačni razred kot ga imajo socialni oskrbovanci. Ker gre za podobno delo, je bilo nekaj odpovedi tudi na račun tega," je še pojasnila Hodnikova.

Predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka Jože Ramovš pa je spregovoril o integraciji virov in deležnikov dolgotrajne oskrbe. Med cilji integracije pa sta finančna in kadrovska vzdržnost ter humanost. Spomnil je, da 75 odstotkov dolgotrajne oskrbe v Evropski uniji neformalne. Med cilji pa je izpostavil enak dostop in nadzor nad kakovostjo.

Ramovš je še poudaril, da veliko slovenskih starostnikov odhaja v domove na Hrvaško. Hodnikova pa je izpostavila pomanjkanje domov v Ljubljani. Ocenjuje, da 700 občanov Ljubljane živi v domovih za starejše izven Ljubljane, ker v domovih v mestu zanje ni prostora.

Iz občinstva je bilo sicer med drugim slišati apel pristojnim, naj v pripravo zakona bolj intenzivno vključijo interesne skupine, pa tudi željo, da bi se bolj intenzivno začeli pogovarjati in vzpodbujati sobivanje, torej ko si več starejših, ki so različno stari, deli skupno gospodinjstvo, stroške in skrbi ter si hkrati medsebojno pomaga.