Prva svetovna vojna začetek zgodovine modernega begunstva na slovenskem ozemlju

Kosi je docent in raziskovalec na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki se v zadnjem času osredotoča na problematiko begunstva v času prve svetovne vojne. Ker je na območju današnjega slovenskega ozemlja potekala ena od front prve svetovne vojne, Soška fronta, je zgodovina begunstva v času prve svetovne vojne po mnenju Kosija izjemno pomembna za slovensko zgodovino 20. stoletja.

S tega ozemlja je namreč v času svetovne vojne zbežalo ali pa bilo prisilno evakuiranih približno 120.000 ljudi, kar predstavlja največji umik civilnega prebivalstva z današnjega slovenskega ozemlja, ki pa nikoli ni bil podrobno raziskan.

Projekt Begunci - nikoli dokončana zgodba

Kosi problematiko beguncev v času prve svetovne vojne in v letih po njej trenutno preučuje v okviru projekta Begunci - nikoli dokončana zgodba, ki ga vodi Petra Svoljšak z Zgodovinskega inštituta Milko Kos ZRC SAZU. Ideja projekta je raziskati zgodovino modernega begunstva na današnjem slovenskem ozemlju, ki se začne s prvo svetovno vojno. Od takrat lahko namreč po besedah Kosija spremljamo obsežne valove neprostovoljnih migracij prebivalstva, ki so jih spodbudili oboroženi spopadi.

Umik prebivalstva, ki je v času prve svetovne vojne bežalo iz Posočja in območja Krasa v notranjost Avstro-Ogrske, Kosi obravnava s treh zornih kotov - države, beguncev in lokalnega prebivalstva v krajih, kamor so begunci pribežali. Zanima ga, kako se država sooči z dejstvom, da je v nekem trenutku potrebno poskrbeti za tisoče državljanov, ki bežijo, ter kakšne so izkušnje in preživetvene strategije beguncev, ki se kar naenkrat znajdejo v svetu, ki jim je popolnoma tuj.

Kosi preučuje tudi odzive lokalnega prebivalstva na prihod beguncev, ki je bil po besedah zgodovinarja pogosto tudi negativen. "Ogromno je pričevanj, kako slovensko govoreče prebivalstvo na Kranjskem reagira na prihod slovensko govorečega prebivalstva z Goriške. Velikokrat reagira negativno, kar je vredno premisleka in analize."

Kot je opazil Kosi, se je med begunci in lokalnimi prebivalci marsikje vzpostavila etnična razlika, čeprav so govorili isti jezik ter so se oboji imeli za Slovence. "Razumljeni so kot prišleki, 'nebodijihtreba', kot prebivalstvo, ki predstavlja breme za lokalno skupnost, ki bo jemalo hrano, katere je že tako malo, ki ima drugačne navade itd. V marsičem so razumljeni kot tujci. To dialektiko je zanimivo opazovati, ker marsikaj postavi pod vprašaj."

Država na val beguncev pripravljena, a le na papirju

Avstrijska oblast se je že na prelomu leta 1914 v 1915 soočila z milijonom bežečih civilistov, ki jih je bilo treba namestiti in prehraniti. Na vzhodni fronti je bila namreč avstro-ogrska vojska neuspešna v spopadu z močno rusko armado, ki je uspešno prodirala na avstro-ogrska območja in spodbudila množičen beg civilnega prebivalstva v notranjost Avstrije.

Ko se je konec maja leta 1915 začel prvi spopad med Italijo in Avstro-Ogrsko na Soški fronti, je bila Avstro-Ogrska, vsaj na papirju, pripravljena na novi val beguncev. Vendar, kot opozarja Kosi, četudi sta bili vojska in država v teoriji pripravljeni na val beguncev, je v realnosti vse skupaj mejilo na popoln kaos.

Del prebivalstva ni bil obveščen, da je vojna izbruhnila in da bi se bilo potrebno umakniti, zato ga je zavzela italijanska armada. Drugi del pa se je, ko so prek njihovih glav začele leteti granate ter padati cerkveni zvoniki, začel v kaosu umikati. Pograbili so nekaj najosnovnejših predmetov ter se z nekaj vozovi in živine začeli umikati v notranjost, v nezasedena področja in proti Kranjski.

Tretji del prebivalcev pa je bil načrtno evakuiran. Z železniških postaj so jih naložene na živilske vagone umaknili v Lipnico blizu Gradca, kjer so jih uradniki natančno pregledali ter klasificirali glede na politično zanesljivost, pripadnost enemu od narodov ter premoženju, kar je bila osnova za razmestitev v notranjost.

Razmestitev v taborišča je potekala po nacionalnem ključu, na ta način so se Slovenci znašli v taboriščih v Brucku ali v Steinklammu ali posebnih namestitvenih centrih oziroma stanovanjih, medtem ko so lahko premožnejši prebivalci lahko sami izbirali, kam se bodo umaknili.

Begunstvo v pomanjkanju in lakoti

Kljub temu da viri kažejo, da si je avstrijska oblast prizadevala čim bolj pomagati bežečemu prebivalstvu, organizirala je šolstvo, postavljala cerkve v taboriščih, skrbela za higieno, in poskušala narediti vse, da bi ta čas begunstva preživeli relativno mirno, razmere po besedah Kosija niso bile enostavne.

Avstro-Ogrska se je namreč nekaj mesecev po izbruhu vojske soočila z dejstvom, da ni sposobna prehraniti armado in prebivalstvo, kar se je odražalo v vsakdanji izkušnji civilnega prebivalstva beguncev v taboriščih, kjer je nekaj tisoč civilistk in civilistov živelo na kupu za visoko ograjo v pogojih vsesplošnega pomanjkanja hrane. Velikokrat so bili lačni, proti koncu vojne pa so zaradi podhranjenosti tudi množično umirali, je povedal Kosi.

Begunska izkušnja naloži na ramena žensk nova bremena

Ko govorimo o begunstvu v času prve svetovne vojne, po besedah Kosija govorimo predvsem o ženskah, saj je bila večina moških vpoklicanih na fronto. Ob ženskah so bežali tudi otroci in starejše prebivalstvo.

Zaradi situacije, v kateri so se ženske znašle med begom, se te po besedah Kosija kar naenkrat začnejo pojavljati v novih vlogah. Do bega so namreč ženske v okviru družin bile drugorazredne državljanke, v odnosu do države so jih tako vedno predstavljali njihovi možje. Po izbruhu vojne pa naenkrat prevzamejo vlogo predstavnikov družin, ki komunicirajo z oblastjo v imenu cele družine.

"Znotraj katastrofe se pojavi priložnost za začasno žensko emancipacijo, kar je manjši pozitivni vidik tega bega, ob vseh negativnih, ki so spremljali umik civilnega prebivalstva v notranjost države. Kmalu po vojni so se razmere stabilizirale na način, da so se odnosi med spoloma ponovno vzpostavili na način, kot je veljal že pred vojno."

Reakcije beguncev, oblasti in lokalnih prebivalcev skozi zgodovino univerzalne

Kosi je prepričan, da se v nasprotju z rekom, da je zgodovina učiteljica življenja, ljudje iz zgodovine običajno ničesar ne naučimo. Ko je sočasno z raziskovanjem arhivske dokumentacije iz časa prve svetovne vojne spremljal tudi nedavno begunsko krizo, je namreč opazil, da so reakcije beguncev, lokalnega prebivalstva in oblasti zelo univerzalne ter da "vedno obstaja prostor, kjer se posamezniki in države lahko odločijo, da bodo reagirali na en način ali na drug".

Po njegovem mnenju gre za problematiko, ki jo je vredno raziskovati in o kateri je potrebno razmišljati in razpravljati na argumentiran način. Migracije bodo gotovo določale zgodovino 21. stoletja in jo že določajo, s svojimi raziskavami želijo zato prispevati tudi k boljši prihodnosti, pravo Kosi.

Nadeja se, da do tovrstnih begov na današnjem slovenskem ozemlju ne bo nikoli več prišlo, predvsem pa si je treba prizadevati, da jih ne bi bilo nikjer. "Da milijoni ljudi, ki ta trenutek zapuščajo svoje domove, najdejo nekje mesto, kjer se lahko ustalijo oziroma da se bodo čim prej uspeli vrniti na območje, od koder bežijo iz očitnih razlogov."

O Jerneju Kosiju

Jernej Kosi je docent za novejšo in sodobno zgodovino na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in podoktorski raziskovalec na Inštitutu za politično zgodovino v Budimpešti. Raziskovalno se posveča zgodovini slovenskega nacionalizma v 19. in 20. stoletju, migracijam civilnega prebivalstva v času prve svetovne vojne in zgodovini Prekmurja v obdobju med obema svetovnima vojnama.