Filmska vzgoja sooblikuje kritično razmišljanje mladih generacij

piše Sabina Lavrič

Ljubljana, 14. aprila - V obveznem programu slovenskih osnovnih in srednjih šol filmska vzgoja ni prisotna, v zadnjih letih je med izbirnimi vsebinami. Ali bo film vpleten v kakšno šolsko uro, je predvsem odvisno od angažiranih učiteljev, je ena od ugotovitev mednarodne konference o filmski vzgoji, ki jo je po prvi iz leta 2014 ponovno pripravil Kinodvor.

Filmska vzgoja na šolskih urnikih nikoli ni bila dovolj sistematično urejena in definirana. Pot od izbirnih predmetov oz. posameznih filmskih smeri do filmske vzgoje kot rednega sistematičnega predmeta je zelo dolga, a premiki na tem področju se vendarle dogajajo, je za STA povedala vodja filmske vzgoje in programa za otroke in mlade Kinobalon v Kinodvoru Petra Slatinšek.

Ob tem je izpostavila tri nove filmske smeri na treh slovenskih gimnazijah, sprejeto vladno strategijo razvoja nacionalnega progama filmske vzgoje z določenimi ukrepi na tem področju ter kot prilogo temu dokumentu dva učna načrta za dva izbirna predmeta - filmska vzgoja za osnovne šole in filmska vzgoja za gimnazije.

Petra Slatinšek si želi, da bi snovalci šolskih kurikulumov večji poudarek namenili filmu, podobno kot glasbi in likovni vzgoji. "Otrokov stik z umetnostjo je enako pomemben kot zagotavljanja dovoljšnjega gibanja, zdrave prehrane, razumevanja maternega jezika in matematike. Stik z umetnostjo je osnovna človekova potreba," je dodala.

Filmsko-vzgojnih programov je sicer v Sloveniji kar nekaj, potekajo tudi v kinematografih in drugih kulturnih ustanovah. Kot ugotavljajo v Kinodvoru, se predvsem kaže potreba po sistematičnem in dolgoročnem izobraževanju vseh, ki prihajajo v stik z mladimi prek filma. Izmenjavi mnenj in iskanju priložnosti je bila tako namenjena dvodnevna konferenca o filmski vzgoji, ki je sicer sovpadla z desetletnicama mestnega kina Kinodvor in filmsko-vzgojnega programa Kinobalon.

Predvajanje filmov v šolah ni dovoljeno

Učiteljica sociologije na II. gimnaziji Maribor Barbara Bedenik ugotavlja, da lahko vključevanje filma v pouk mlade spodbudi v politično participacijo in kritično mišljenje. Zagovarja tudi vpletanje filmov v učni program, kar pa je po njenem mnenju odvisno predvsem od angažiranosti učiteljev, njihovega znanja ter tehnične in finančne podpore šol.

A številni pedagoški delavci, ki so ji prisluhnili v Slovenski kinoteki, so ob tem opozorili, da tudi če bi kakšen film želeli pokazati otrokom v šoli, to pravzaprav ni dovoljeno. Za javno predvajanje filmov je treba imeti dovoljenje, saj je treba spoštovati avtorske pravice. Predavanje filma, tudi na kupljenem DVD-ju, je tako v šolah nelegalno, je odgovorila Nerina Kocjančič iz Slovenskega filmskega centra.

Kot je pojasnjeno na spletni strani tržnega inšpektorata, mora za javno predvajanje avtorskih del, denimo glasbe ali filmov, uporabnik za to plačati nadomestilo ustrezni kolektivni organizaciji. Pri tem ni pomembno, na kakšen način je bilo avtorsko delo javno priobčeno - preko radijskega ali televizijskega sprejemnika, centralnega ozvočenja, kasetofona, računalnika ali kako drugače.

Otroci in mladostniki so avtonomni posamezniki

S tem, kako lahko film ostane povezan z mlajšim občinstvom in kako doseči kakovost v otroških filmih, se ukvarja nizozemski ustvarjalec in producent filmov, televizijskih oddaj in interaktivnih vsebin Jan-Willem Bult. V Kinodvoru je predstavil svoj koncept Otroci v središču, ki ga je zasnoval leta 1999 in temelji na močnem prepričanju o avtonomiji otrok in anarhiji vsebin.

Zgodba kakovostnega otroškega filma mora slediti določenim pravilom. Bult je ugotovil, da je najučinkovitejši dokumentarni film za predšolske otroke tisti, ki predstavlja otroka, starega pet let, ki sam vodi svojo aktivnost, je pri tem svoboden in ne uporablja kakšnih plastičnih pripomočkov, ki posnemajo prave. V enem od takih filmov se denimo deklica Reika s pravim nožem loti priprave sušija. Filmi morajo biti dolgi natanko dve minuti in pol z začetkom, jedrom in zaključkom - točno v tem vrstnem redu, ter vsebovati faktor sreče in upanja.

Film s svojimi izraznimi sredstvi ustvarja podobne učinke, kot jih je nekoč proizvajala magija, je za STA povedal Robi Kroflič, redni profesor za občo pedagogiko in teorijo vzgoje na oddelku za pedagogiko in andragogiko na ljubljanski filozofski fakulteti. V pozornem gledanju filma se namreč zgodi magična intenzivnost, ko gledalec v doživetju dušo prenese na gledani objekt, hkrati pa s tem okrepi lastno čustveno in intelektualno doživljanje.

Vzgojno produktiven film je po njegovem prepričanju tak, ki nima preveč zaprte in enodimenzionalne zgodbe. Veliko vlogo igra lokacija projekcije filma, ogled filma v kinodvorani denimo je specifična življenjska izkušnja, ki vpliva na doživljanje filma. Pomemben je tudi razmislek o identifikaciji po ogledu filma, pri čemer je "treba otrokom in mladostnikom dati veliko svobode".