12.6.2017 10:00

"Želim si početi nekaj, kjer plača ne bo edino, kar bom dobila od dela"

Ljubljana, 12. junija - Lara Hodej je 21-letna Trboveljčanka, lastnica šestletne gladkodlake prinašalke Tare, s katero sta nerazdružljivi. Sta tudi članici Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke, v okviru katerega opravljata terapije in aktivnosti po bolnišnicah, šolah, domovih za starejše ter na ta način pomagata pri rehabilitaciji, izobraževanju in izboljšanju počutja ljudi.

Društvo Tačke pomagačke, v katerem sodelujeta Hodejeva in psička Tara, je prostovoljno društvo, ki terapevtsko delo s pomočjo psov opravlja v že več kot 100 različnih ustanovah, kot so šole, vrtci, domovi upokojencev, varstveno delovni centri in druge institucije po vsej Sloveniji.

Kot je pojasnila Hodejeva, delo s terapevtskimi psi v Sloveniji ni urejeno na sistemski ravni, temveč to področje ureja vsako društvo posebej. Za pridobitev naziva terapevtskega para tako pri Tačkah pomagačkah najprej preverijo psa, nato pa poteka tudi izobraževanje za vodnika. Po opravljenih 25 urah pripravništva, ki jih morajo opraviti v vsaj treh različnih institucijah, sledi izpit ter pridobitev naziva samostojnega terapevtskega para.

Tara in Hodejeva tedensko obiskujeta Varstveno delovni center v Zagorju ob Savi, sodelujeta z Domom upokojencev v Trbovljah, vskočita pa tudi na dodatne obiske na šolah in na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu - Soča.

Terapije in aktivnosti s pomočjo psov

Terapevtski programi s psi se v grobem ločijo na dve dejavnosti, in sicer na terapijo s pomočjo psov ter na aktivnosti s pomočjo psov. Aktivnosti s pomočjo psov so srečanja, kjer za razliko od terapij ni točno določenega, vnaprej postavljenega cilja. Namen je, da se posamezniki ali skupine, kjer terapevtski pes in vodnik sodelujeta, sprostijo, da se izboljša njihovo razpoloženje in emocionalno počutje.

"Ko pridem v Varstveno delovni center Zagorje, je moj cilj, da osebe za vsaj eno uro na teden pozabijo na vse ostale probleme, da pozabijo na vse zamere ter da razumejo, da je pes tisti, ki ne obsoja in ki jih bo imel rad ne glede na to, kakšne težave imajo in kdo so," je dejala Hodejeva.

Terapija s psom pa je po drugi strani skrbno načrtovan proces, ki ga pripravijo za to usposobljeni strokovni delavci, izvajanje programa terapevtske ure pa je sistematično vodeno in evalvirano. Pri tem ima pomembno vlogo pes, ki je "vez, preko katere strokovnjak prej pride do uporabnika, uporabnik se mu prej zaupa, strokovnjak pa ga lahko zato obravnava širše, kar je naš cilj," je dejala Hodejeva.

Tipična terapija poteka tako, da strokovni delavec vodnika psa seznani s terapevtskim programom. Pri tem je vloga terapevta oz. vodnika terapevtskega psa, da strokovni osebi pove, kaj pes zna in česa ne zna, da predlaga, kako bi lahko program prilagodili ter predvsem, da sledi navodilom terapevta.

Med izvajanjem programa pa je vloga vodnika ta, da psa usmerja. "Stoodstotna pozornost vodnika mora biti na psu, ki je naša edina skrb na terapiji. Pozornost strokovnega delavca pa je na pacientu," je pojasnila Hodejeva.

Če je le mogoče, se psa izbere glede na terapevtski program, ki ga je strokovna oseba pripravila. Prav pa je tudi, da se terapevtski program prilagodi tudi psom, saj nimajo vsi enakih znanj in lastnosti, je menila Hodejeva. "Vendar pa mora biti vsem psom skupno to, da so potrpežljivi, da prenesejo bolj grobe dotike, hitre gibe, da se ne bojijo invalidskega vozička ter da sledijo navodilom tako njegovega vodnika, strokovne osebe in uporabnika."

Kljub obetavnim rezultatom terapij v Sloveniji še ni sistemske rešitve

Poročila strokovnih delavcev po besedah Hodejeve kažejo, da se zaradi psa, ki ima na terapijah funkcijo motivatorja, cilji hitreje opravijo, poleg tega pa se naenkrat lahko doseže več ciljev. Izboljša se namreč tako človekovo fizično stanje kot tudi socialno, čustveno in kognitivno stanje.

V nekaterih državah, denimo v Avstriji, je mogoče dobiti terapijo s psom na recept. V teh državah, kjer so terapije s spi uvedene v zdravstveni sistem, opažajo zmanjšanje števila analgetikov in antidepresivov, je pojasnila Hodejeva.

V Sloveniji so se terapije s psi začele razvijati pred približno 10 leti, a sistemske ureditve do danes še ni bilo. So pa trenutno v pripravi standardi za terapevtske pse, kar po mnenju Hodejeve kaže na to, da smo na dobri poti.

Cilj Hodejeve, sicer študentke tretjega letnika Specialne in rehabilitacijske pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, je vključevati terapijo s psi v svoje delo, za katerega se izobražuje. "Želim si početi nekaj, kjer plača ne bo edino, kar bom dobila od dela, in zato opravljam tudi to prostovoljno odelo. Dobim več nazaj kot dajem. Upam pa, da bo za to posluh tako v družbi kot tam, kjer bom zaposlena."

Predmet, ki me predstavlja

Psička Tara nikakor ni predmet, poudarja Hodejeva, vendar pa predstavlja pomemben del življenja mlade študentke. "Če bom komu rekla, da je pes, bom s tem mislila le dobro. Tara gre z mano povsod, kamor gre le lahko in veselim se najinih aktivnosti v prihodnje."

Ljubljana, URI Soča.
Terapevtski par Lara Hodej s psičko Taro.
Foto: Nebojša Tejić/STA

Ena največjih organizacij na področju terapije s pomočjo živali je ESAAT- European Society for Animal Assisted Therapy, ustanovljena leta 2004 na Dunaju, ki združuje nekatere evropske organizacije in društva na področju terapije s s pomočjo živali. Njihov primarni cilj so raziskave, promocija in izobraževanje ter vzpostavitev enotnih standardov za izobraževanje in usposabljanje na tem področju v Evropski uniji in širše.

V ZDA pa deluje tudi Intermountain Therapy Animals USA, v sklopu katere deluje tudi program R.E.A.D, ki ga izvajajo tudi v društvu Tačke pomagačke. Program pomaga otrokom izboljšati bralne in komunikacijske sposobnosti s pomočjo posebne metode: otrok bere psu.