20.3.2017 10:25

"Pomembno je, da ne daješ praznih obljub"

Radovljica, 20. marca - Jure Potočnik je 26-letni Radovljičan, ki končuje študij medicine ter trenutno stažira v jeseniški bolnišnici. Junija lani se je z ekipo mariborskih študentov odpravil na humanitarno medicinsko odpravo v Ugando, kjer so tri mesece delali kot zdravniki za lokalno prebivalstvo. Izkušnja mu je dala ogromno, med drugim je prvič nastopil v vlogi, ko je bil sam zadolžen in odgovoren za celoten proces zdravljenja.

Želja za medicinsko odpravo je v njem tlela že od drugega letnika študija medicine. Takrat ga je s svojo izkušnjo navdihnil prijatelj, ki je z medicinsko odpravo mariborske medicinske fakultete tri mesece pomagal domačinom v Malaviju. Potočnik je s skupino sošolcev, ki so imeli podobno željo, tako sčasoma oblikoval ekipo, s katero so v zadnjih letnikih študija pričeli s pripravami na odpravo.

Kot je poudaril Potočnik, so priprave dolgotrajne in potekajo vsaj eno leto. Pri sekciji za tropsko medicino Slovenije, ki študentom pomaga pri odpravah, so rezervirali termin, nato pa začeli z zbiranjem zdravniških pripomočkov, zdravil in finančnih sredstev. Skupno so zbrali okoli 18.000 evrov, denar pa so namenili za zdravila, prevoze bolnikov, plačilo hospitalizacij, obnovo klinike in dokup potrebne zdravstvene opreme.

"Cilj: Bolnišnica na otoku Bwama"

Cilj odprave, ki je nadaljevanje petletne zgodovine odprav študentov medicine mariborske univerze v države podsaharske Afrike, je bila klinika na otoku Bwama na jugozahodnem delu Ugande. Klinika se nahaja na jezeru Bunyonyi, zgrajena pa je bila pod okriljem takrat še Sekcije za tropsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani in humanitarne organizacije Edirise UK.

Oskrba slovenske odprave je bila namenjena prebivalcem okoliških vasi. Ker je tam glavni transport drevak oziroma čoln, je namreč otok najlažje dostopna točka vasem ob jezeru. Vse bolnike, ki jim možnosti ambulantnega zdravljenja v bolnišnici niso zadostovale, pa so napotili do bolnišnice v Kampali.

Otok Bwama sicer pogosto imenujejo tudi Sharpov otok, po škotskem misijonarju Leonardu Sharpu, ki je leta 1921 prišel na to področje Ugande in nekaj let kasneje na tem otoku ustanovil kliniko za gobavost. Na otok so prihajali pacienti iz celotne Vzhodne Afrike, glavni cilj pa je bil ustvariti ugodno okolje za bolnike ter obenem njihovo izolacijo od zdravih ljudi in preprečitev širjenja bolezni.

Realnost drugačna od pričakovanj

Slovenska ekipa je na kliniki sodelovala s tamkajšnjimi zaposlenimi, imeli pa so različna delovišča. Ukvarjali so se z merjenjem življenjskih znakov, delali v eni od dveh ambulant - kirurški in zobozdravstveni ter splošni, - ter s tamkajšnjim zaposlenim vodili lekarno.

Kot je povedal Potočnik, pred odhodom v Ugando niso vedeli, kaj lahko pričakujejo. "Nismo vedeli, ali bodo domorodci plesali ob ognju ali pa bo tam civiliziran svet, kar se je na koncu izkazalo," je povedal. Pomembna razlika, ki jo je opazil, pa je ta, da tamkajšnji prebivalci veliko bolj spoštujejo vsakdanje življenje. "Imajo večje veselje do življenja, katerega pomemben del je druženje z družino in prijatelji."

Tudi na kliniki so bile težave, s katerimi so se ukvarjali, precej običajne, je povedal Potočnik, ki je pričakoval več tropskih bolezni, več hudih ali starih in napačno obravnavanih poškodb ipd. Ker je alkohol med prebivalci zelo priljubljen, je bilo predvsem veliko težav z želodcem, kislino, veliko poškodb zaradi vožnje pod vplivom alkohola ali vožnje brez čelade, je pojasnil Potočnik.

Skupno so oskrbeli skoraj 5000 pacientov na kliniki, šestkrat odšli na terensko delo v vaseh, kjer so pregledali okrog 700 pacientov. Kliniko so založili z zdravili in sanitetnim materialom ter naprej napotili, plačali zdravljenje in preiskave okoli 300 bolnikom.

Muzungu, muzungu!

Vsak dan jih je spremljala tudi beseda muzungu oziroma belec, s katero so domačini naslavljali člane slovenske ekipe. Študentje so se pogosto znašli tudi v situaciji, ko so otroci vztrajno ponavljali "muzungu, muzungu, give me my money", kar v prevodu pomeni "belec, belec, daj mi moj denar".

A kot je poudaril Potočnik, je ena od dragocenih lekcij ta, da nikoli ne smeš dati nekomu nečesa, česar no boš mogel dati vsem. Poleg tega je pomembno, da ne daješ praznih obljub, česar se je Potočnik naučil iz lastne izkušnje.

Mami deklice, ki je imela probleme s ploskimi stopali, zaradi česar so se ji začele kriviti noge, je obljubil, da ji bo poiskal ustrezno obutev. Od tega dne ga je mama vztrajno klicala ali obiskala kliniko dvakrat na teden. A ker je Potočnik po številnih klicih in prizadevanjih ugotovil, da je tovrstno obutev v Afriki skoraj nemogoče najti, je moral mamo razočarati. "Spoznaš, da v Afriki, kjer ni veliko možnosti, človek obljubljeno zagrabi z obema rokama."

Prvič delal kot zdravnik

Z izkušnjo v Ugandi je Potočnik pridobil predvsem to, da je z ljudmi prvič začel delati kot zdravnik, saj je bil prvič zadolžen za celoten proces zdravljenja. "Biti s človekom od začetka do konca, mu predpisati terapijo, se pod njo podpisati in stati za tem."

"Okusil sem, kako poteka naročanje na preglede, kako se odločati, kateri bolnik potrebuje nadaljnjo oskrbo ali urgentni poseg, ter kako prepoznati, kateri bolnik hlini težave," je povedal Potočnik.

Izkušnjo s tujino priporoča vsem mladim

Po mnenju mladega Radovljičana imajo mladi v Sloveniji ogromno možnosti za obisk tujine, tudi prek prostovoljnih projektov, kot je bila medicinska odprava v Ugando. "V tujini dobiš veliko izkušenj, ker spoznaš novo kulturo, komuniciraš v drugem jeziku, širiš obzorja, kar priporoča vsem mladim."

Sam je, kot pravi, v tujini ugotovil, da Slovenija ni tako slaba, kot jo pogosto opisujemo. "Ko vidiš, kako stvari funkcionirajo drugje, dojameš, da živiš v varni in urejeni deželi."

Projekt EVS (Evropska prostovoljska služba) je namenjen mladim od 17. do vključno 30. leta in jim omogoča neformalno izobraževanje znotraj mednarodnega prostovoljskega projekta. Projekti EVS potekajo znotraj programa Erasmus+ Mladi v akciji.

Različnih projektov v okviru EVS je ogromno, vsem pa je skupno, da trajajo od dveh mesecev do enega leta. Med bivanjem v tujini so prostovoljcu zagotovljeni bivanje, jezikovni tečaj, prevoz na delo, zavarovanje, prehrana in žepnina.

Predmet, ki me predstavlja

"Za predmet sem si izbral mehko, pleteno žogico, ki jo lahko brcaš, podajaš ali vrtiš okoli sebe. Predmet me predstavlja, saj imam rad vse igre z žogo, hkrati pa je žogica dober način druženja, kar predstavlja mojo družabno naravo. Žogica me spremlja skoraj povsod, tudi v Ugando, kjer smo z njo podajali z domačini."

Jesenice, Splošna bolnišnica Jesenice.
Jure Potočnik.
Foto: Anže Malovrh/STA