9.3.2017 13:22

"Sem preveč komunikativna, da bi le raziskovala"

Ljubljana, 9. marca - Manca G. Renko je bodoča doktorica zgodovine, razpeta med raziskovanjem in poučevanjem na eni strani ter kulturo in leposlovjem na drugi. Raziskovanje je po njenem mnenju nedvomno eden najlepših poklicev, ki jih človek lahko ima, a kot pravi, je sama preveč komunikativna, da bi samo raziskovala. Opravlja tudi delo urednice portala AirBeletrina, je občasna prevajalka, pisateljica ter letošnja programska vodja festivala Fabula.

G. Renko je diplomirala iz germanistike in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, do nedavnega pa je bila mlada raziskovalka na Inštitutu za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem.

Pod mentorstvom doktorja Jožeta Pirjevca je pripravljala doktorsko disertacijo O ruskih vplivih na severnem Jadranu med letoma 1848 in 1914. Večji del njenih raziskav je potekal v arhivih na Dunaju in v Moskvi, pa tudi v Ljubljani v NUK-u, Arhivu Slovenije in predvsem "z zelo zelo veliko mero literature in potrpežljivosti".

Raziskovanje je za mlado intelektualko nedvomno eden najlepših poklicev, ki jih človek lahko ima, a pravi, da je sama preveč komunikativna, da bi samo raziskovala. "Preveč si želim govoriti, povedati, kaj sem raziskovala, videla in slišala."

Raziskovanje je bilo tako zanjo predvsem pot do tega, da bi lahko poučevala. "Moje raziskave so deloma namenjene meni, si pa zelo želim, da bi dosegle čim širše občinstvo, predvsem pa da bi o njih lahko govorila s študenti, tistimi, ki so nekoliko mlajši od mene."

Nič manj kot nad raziskovanjem in poučevanjem pa je G. Renko navdušena nad svojim delom pri Založbi Beletrina, kjer je urednica portala AirBeletrina, piše kritike, refleksije, moderira pogovore, prevaja, predvsem pa dela s knjigami, kar jo zelo veseli.

"Mogoče je to moj glavni problem, zaradi katerega sem se velikokrat počutila krivo, da se ne znam, ne zmorem, ali pa nočem osredotočiti samo na eno stvar. Ko se ukvarjam z zgodovino in raziskovanjem, si želim, da bi se ukvarjala s knjigami, ko se ukvarjam s knjigami, si želim, da bi bila v arhivu. Ko sem sama, si želim, da bi imela občinstvo, ko imam občinstvo, pa si želim, da bi bila sama."

Delo na založbi Beletrina

AirBeletrina je medij, ki v svoje središče postavlja literaturo, kulturo in družbo. Medij so v začetku vzpostavili z željo po približanju literature širšemu občinstvu, slednje pa je ostalo tudi glavno vodilo G. Renkove, ko je leta 2012 prevzela mesto urednice.

Poslanstvo portala je po njenih besedah pisati o literaturi in kulturi za tiste, ki se poklicno sicer s tem ne ukvarjajo, za tiste, ki jih to področje zanima. S temami, ki veljajo za zahtevnejše, se želijo ukvarjati na način, ki deluje zabaven, sproščen, vesel in predvsem dostopen vsakomur, hkrati pa se izogniti trivializiranju.

Kot pravi G. Renko, ima kdorkoli se ukvarja z literaturo težave, kako to področje približati ljudem. "Največji izziv se mi zdi nedvomno to, kako nagovoriti ljudi, da literatura ni nekaj groznega, da to niso šolska berila in dolgočasne učiteljice slovenščine, temveč da je to nekaj življenjskega, kar nam lahko dela vsakdan veliko lepši."

Srečanje z Zofko Kveder

G. Renko je pred kratkim izdala svoj literarni prvenec Lastno življenje: Srečanje z Zofko Kveder, ki je nagovor mladim bralcem. Pravi, da je knjiga namenjena bralcem med 13 in 16 leti, za katere si želi, da bi vedeli, zakaj v berilih ni ženskih umetnic, zakaj v berilih ves čas berejo o moških, zakaj so vsi veliki umetniki moški in kam so izginile ženske.

"To je zelo enostaven poskus tega, da bi prikazala, kakšne boje je bilo treba konec 19. stoletja, v začetku 20. stoletja biti za to, da smo danes tam, kjer smo, in predvsem kako hitro lahko izgubimo to pozicijo, na kateri mislimo, da smo in je zagotovljena, če se ne zavedamo preteklih bojev in tega, da stvari niso samoumevne."

Zofka Kveder je po besedah mlade pisateljice krasen primer močne ženske, z noro življenjsko zgodbo, pogumne ženske in dobre umetnice. Ravno slednjega ji mnogi pogosto ne priznajo ter trdijo, da ne dosega kakovosti njenih moških sodobnikov. G. Renko pa je prepričana, da nekatera dela Kvedrove nedvomno dosegajo standarde njenih moških sodobnikov ter jih v določeni meri celo presegajo.

Po mnenju G. Renko pravice žensk danes v veliko primerih veljajo za samoumevne. Vsako naše dejanje, ki jih ne spoštuje, pa na nek način pomeni zavračanje pomembnih dosežkov tistih, ki so se za njih borili.

Prepričana je, da se je potrebno preteklih dosežkov spominjati zato, da jih znamo ohranjati. Zaradi tega se ji zdi 8. marec, ki smo ga obeleževali v teh dneh, eden najpomembnejših praznikov, ki bi ga sicer morali upoštevati vsak dan.

"Osmi marec niso le rože na ta praznik, je deljeno delo v gospodinjstvu, enake plače itd. Mislim, da je prav, da obstaja dan v letu, ko se tega izrazito spominjamo, in če ta dan navdihne koga, da bo poskušal biti več dni v letu tak, zagotovo ne more škoditi."

Naslednji projekt knjiga o Ivanu Cankarju

Njena velika želja je, da bi po končani doktorski disertaciji spisala knjigo o Ivanu Cankarju. "Pisala bi o Cankarjevem okolju, o času, v katerem je živel, in o njem, kot nekom, ki ima veliko za povedati ne le o sodobnosti, temveč tudi o vsakem izmed nas," je dejala.

Vedno ji je namreč žal, ko vidi, kako nerazumljen je Cankar in kako z njim silijo v izobraževalnem procesu, zaradi česar ne dobi možnosti, da bi ga vzljubili. S knjigo bi želela pokazati, da ima Cankar veliko za povedati ter, nenazadnje, da je kakovosten avtor, ki se ga splača brati.

Jezik je tisto, kar jo definira

Mlada Ljubljančanka je v preteklosti že razmišljala o odhodu v tujino, nekaj časa je preživela tudi v Berlinu, kamor se je med drugim odpravila na študentsko izmenjavo prek programa Erasmus.

Če jo danes vprašate, ali bi ponovno odšla v tujino, to možnost odločno zavrne. Pravi, da je Ljubljana njeno najljubše mesto, kjer ima dom ter socialno življenje, ki je zanjo prav toliko pomembno kot profesionalno.

Poleg tega je pomemben razlog, da ostaja tu, tudi slovenski jezik. "Moje najpomembnejše orodje je moj jezik in to, kar delam, v večji meri delam z jezikom. Jezik je tisto, kar me definira, in zdi se mi, da v nobenem drugem okolju ne bi mogla obstajati na ta način."

Predmet, ki me predstavlja

"To, da je moda ženskam vrnila nahrbtnike, je ena od bolj emancipatornih modnih odločitev, kajti ne vem, kdaj sem imela nazadnje tako proste roke in se počutila tako svobodno kot sedaj, ko imam nahrbtnik namesto torbice. Upam, da bo to še dolgo v modi in tudi če ne bo, mislim, da se od svojega nahrbtnika ne bom poslovila."

Ljubljana.
Urednica AirBeletrine Manca G. Renko.
Foto: Anže Malovrh/STA

Evropska unija vsako leto od leta 2009 podeljuje evropske nagrade za književnost z namenom opozoriti na bogato in raznoliko sodobno književnost v Evropi ter spodbuditi izmenjavo del v tem prostoru ter zanimanje za nenacionalno književnost. Podeljuje se obetavnim književnikom iz sodelujočih držav v programu Ustvarjalna Evropa. Vsako leto je po sistemu rotacije izbrana skupina 11 ali 12 držav, ki predlagajo svoje kandidate.

Literati iz Slovenije so se doslej za nagrado potegovali leta 2010, ko je nagrado prejela Nataša Kramberger za delo Nebesa v robidah, leta 2013, ko je bila nagrajena Gabriela Babnik z romanom Sušna doba, in leta 2016, ko je bil nagrajen Jasmin B. Frelih za roman Na/pol.