Glorjana Veber za STA: Če želiš napredek, veš, da ustvarjalnost izvira iz kulture

Inštitut IRIU, ki ga vodite, ima nekakšno ustvarjalno osnovo v društvu Agressive Theatre. Kako se je vse skupaj začelo?

Leta 2007, bilo je spontano, nujno in sicer zato, ker nismo našli nobene organizacije in umetnosti, ki bi nam dala tisto vsebino in orodje, ki smo ju iskali. Seveda smo dvomili, a notranji pritisk in ideje so prevladale. Kakšnih pet se nas je srečevalo na literarnih večerih, do katerih smo bili enako kritični kot do prevladujočega literarno-kritičnega diskurza, čas nam je narekoval, da premaknemo določene meje - začenši v sebi, seveda -, da spregovorimo. Tako se je oblikovala ideja društva za sodobne umetnosti Agressive Theatre; etimološko gledano bi to pomenilo: če si nezadovoljen z družbeno situacijo, jo skušaš spremeniti z umetniškim delom. Če so mediji ali politika do nas nasilni, si jemljemo pravico, da skušamo njihove negativne učinke z umetnostjo preglasiti, seveda pa ne s katerokoli umetnostjo in ne na katerikoli način. Vsi, ki smo se povezali, smo bili generacija 80. let. Naša vizija je bila ponuditi nove načine podajanja umetnosti, ki bdi in reagira na specifične družbene situacije, ki se odvijajo v okolju s premočno apatijo - brez odgovora.

Je to, da ste generacija 80. let, ključen podatek?

V začetku že, kasneje smo pojem generacij zavrgli. V literarnih revijah je bilo pred nekaj leti večkrat zapisano, da je generacija 80. mrtva, nekritična in nezmožna dogodka. Na to smo se odzvali. Nihče izmed nas ni bil komparativist, zato smo gojili toliko večjo skrb do tega, da beremo, se učimo, diskutiramo in reagiramo, kar smo počeli praktično noč in dan. Naših projektov ni skoraj nihče reflektiral, a ni šlo za zaskrbljenost nad medijsko neodzivnostjo, temveč za zaskrbljenost nad kritiško lenobo in nezanimanjem, ki sta navadno v službi določenih interesov, ki ne sodijo na polje kulturnega in umetniškega. Eden takih odzivov je bil performans Gen80, ko smo se pesniki med branjem na odru priklopili na EKG in na steno projicirali utrip srca v smislu: živ in pripravljen sem, da povem!

Ena od rdečih niti vaših projektov je bila ljudem približati poezijo. Na katerega od njih ste še posebej ponosni?

Prej kot o ponosu lahko tu še vedno govorim o nuji. In ta je bila vpeta predvsem v projekt Stop poezija. Ponoči smo vdrli v stanovanjski blok in v vsakem nadstropju s trakom skoraj identičnem policijskemu, le da z napisom Stop poezija, zapečatili po ena vrata in priložili pesem. Blok je postal interaktivna zbirka poezije. Stanovalcem smo v nabiralnikih pustili sporočilo, da ko zmanjka vseh sredstev, kako poezijo približati ljudem, naredi ona prvi korak, potrka in vdre v njihovo zasebnost, kjer spregovori: Tu sem - spusti me k sebi!

V sklopu Agressive Theatra ste se podali tudi na Goli otok.

Da, takrat je bila 60. obletnica prve deportacije. Kontaktirali smo Andrijo Vučimila, bil je eden od zapornikov, pesnik in urednik. Na otoku smo v zbiralniku vode postavili v nekaj dneh veliko konstrukcijo, napis iz kamnov, 'Kamen na kamen, opet samo kamen' - to je verz iz ene od njegovih pesniških zbirk. Gradili smo izključno s pomočjo stvari, ki smo jih našli na otoku. Ko je Vučimil, ki danes vodi po otoku turiste, odkril ta napis, se je zjokal od ganjenosti. Projekt je imel tudi drastične posledice. Bili smo štirje, dva sva se odločila, da se izpostaviva izrednim razmeram in sva jedla izključno tisto, kar ponuja narava otoka, zaradi česar sta naju druga dva začela po enem dnevu maltretirati. Otok smo zapustili na smrt skregani. Nekaj tednov smo potrebovali, da smo osmislili, kaj se nam je pravzaprav zgodilo - energija kot dediščina otoka je bila močnejša od nas.

Kdaj ste potem iz Agressive Theatra prišli na idejo inštituta?

Po treh letih smo izgoreli. Ravno v tistem času smo spoznali izraelske umetnike, ki so bili navdušeni nad našo dejavnostjo in porodila se je ideja o Immigrating artu: ko umetnost izčrpa neko področje v eni državi, se izseli v drugo, kjer ohrani koncept, a se prilagodi novim družbenim razmeram. Na ta način je Agressive Theatre koncept za zdaj emigriral v Izrael in na Češko.

IRIU sem registrirala konec leta 2009, želela sem naprej. Prvi naziv je bil IRIU - Inštitut za raziskovanje inovativnih umetnosti. Toda katere so inovativne umetnosti? Zato uporabljam raje IRIU - Inspiracija, Raziskovanje, Inovacija, Umetnost.

Kako pa ste pridobili prostore na Resljevi?

Leta 2010 sem nas prijavila na razpis MOL, kar pomeni, da ne plačujemo najemnine, le redne stroške. Od MOL do sedaj na razpisih za projekte na področju kulture nismo dobili nič denarja, razen kar dobimo od Urada za mladino in kar smo dobili v okviru Ljubljane - Svetovne prestolnice knjige 2010, tudi od države ne. Od ŠOU in Urada za mladino bomo za prihajajoče projekte dobili nekaj manjših zneskov med 800 do 1200 evrov in 300 od Javnega sklada za kulturne dejavnosti RS.

Kako se torej financirate?

No, vrsto let sem delala prek študentskega servisa in varčevala za študij v tujini, kamor pa zaradi smrti v družini na koncu nisem šla. Privarčevala sem kar nekaj denarja, večino sem vložila v IRIU. Zdaj je denarja skoraj že zmanjkalo, tako da stroške za prostor IRIU plačujem iz štipendije, ki sem jo prejela za doktorat. Upam na uspeh na evropskih razpisih. Sicer tu vsi delamo prostovoljno, denar od morebitnih svojih honorarjev vračam v blagajno za nove projekte. Delo zunanjih sodelavcev vedno plačamo, morda bolj skromno, a takoj. Če se pritožujemo nad polžavostjo in neplačljivostjo na področju kulturne dejavnosti, si to dovolimo, ker smo pometli pred svojim pragom.

Organizirali ste tudi literarne delavnice, ki so se nekoliko razlikovale od običajnih tovrstnih srečanj.

Da, sodelujoči so ponavadi izpostavljeni le enemu mentorju, zato obstaja velika možnost, da zapadejo pod vpliv ene poetike. Če literarno delavnico vodi več mentorjev, imajo slušatelji večjo možnost za ohranitev oziroma za razvoj avtentičnosti. Vsaka delavnica bi morala trajati uro in pol, pa so v večini trajale po sedem ur, dolgo v noč. Delavničarji so sodelovali s Petrom Semoličem, Borisom A. Novakom, Majo Vidmar, Venom Tauferjem, Urošem Zupanom, Alešem Debeljakom in Nikom Grafenauerjem. Del delavnic je vodil tudi Tomaž Gubenšek, profesor za tehniko govora. Izpiljenost poezije ni dovolj, če za njo ne stoji dober interpret.

Zdi se, da vam in vašim sodelavcem IRIU prav zaradi neodvisnosti omogoča takojšnje uresničenje idej. Nobene birokracije, pretiranega usklajevanja...

Ko sem delala za druge organizacije, sem rada dajala nove ideje za boljše delovanje, a se je navadno zapletlo pri birokraciji in interesu. Če je ideja dobra, če obstane, kljub temu, da jo želiš s samokritičnostjo zrušiti, in je aktualna, jo je potrebno realizirati takoj, a ne na račun kakovosti. Tako je nastal med drugim kulturni maraton in protest 168 ur pokonci za kulturo. Odzvali smo se na, upamo da, trenutno stanje na področju v kulture. Poglejte samo varčevalne ukrepe, ki krčijo finance in povrhu še vsem enako! Kdo v vladi se zaveda, da če želiš napredek, veš, da slednji izvira iz kulture? In da kulturnikov ne smeš eliminirati?

Med maratonom vas je obiskal tudi minister Žiga Turk. Kaj je porekel?

Prišel je okoli desete zjutraj, ravno ko je Matjaž Brulc bral zgodbo o dreku. Minister se je raje ustavil ob lepih pesmih Marije Krajnik. Neka poslušalka iz občinstva ga je nato zelo konkretno povprašala glede statusov in avtorskih pogodb. Zatem je odšel.

Do konca poletja naj bi zaživel tudi vaš portal, kaj obeta?

Na njem bo med drugim kulturna banka, v sklopu katere se bodo izmenjevale kulturne dobrine, znanja. Potem je tu Iriu art world, ponudba umetnikov na tržišču in aplikacije, ki bodo omogočale lažje prezentiranje, manj birokracije, kar bomo ponudili tudi državi. Načrtujemo še Iriu art traffic z informacijami, kje se kaj dogaja. Na portalu bo dostopen tudi spletni časopis. Menimo namreč, da so zdajšnje literarne revije zaspale, če nam ne dajejo tistega, kar potrebujemo, bomo pa mi skušali dati to sebi in potencialnim bralcem.

Nudili bomo tudi maksimalno objektivno mnenje glede knjig, tako skozi literarno kot sociološko perspektivo. Ob tem bomo iskali drobne, netipične - a pomembne informacije. Predvsem pa bomo odprti za tiste, ki imajo dobre ideje, ki so zmožni preseči osebni ali organizacijski interes za objektivno in želijo ponujati zrcalo sodobni družbi. To je pravzaprav tudi glavna usmeritev našega inštituta.